Zakaj je to najslavnejše letalo na svetu

Lindbergh si je s podvigom prislužil prestižno Orteigovo nagrado v višini 19.000 evrov in sebi ter letalu ’priletel’ svetovno slavo. 25-letnik je polet opravil s prevoznim sredstvom, ki ga je najbolje poznal, saj se je preživljal kot pilot poštnega letala.

Ker letala tistega časa nikakor niso bili zanesljivi letalni stroji, kot jih poznamo danes, je Lindbergh svoje življenje na poti preko Atlantika zaupal unikatnemu letalu Ryan NYP. V osnovi je šlo za enomotorno mononokrilno poštno letalo Ryan M-2 proizvajalca Ryan Airlines, ki ga je inženir Donald A. Hall prilagodil dolgi poti čez ’lužo’. Za ceno 8.000 evrov so ga izdelali v pičlih dveh mesecih, ga opremili z večjimi krili, petimi rezervoarji za gorivo, zanesljivim radialnim letalskim motorjem in najsodobnejšimi navigacijskimi inštrumenti. V znak podpore in pilotovega domačega kraja, so letalo poimenovali ’Spirit of St. Louis’ (duh St. Louisa). Trup so izdelali iz kovinskih palic, ki so jih prevlekli s povoščenim blagom, konstrukcija kril je bila lesena in prav tako prevlečena z blagom.

Letalo je bilo dolgo osem metrov in pol, razpon kril je znašal 14 metrov, prazno pa je tehtalo vsega 975 kilogramov. Poganjal ga je radialni motor Wright Whirlwind J-5C. Zračno hlajeni devetvaljnik z 12,9 litra delovne prostornine in 166 kilovati moči je veljal za zanesljiv, zmogljiv in varčen letalski motor, ki je lahko brez vzdrževanja deloval 9.000 ur in nepretrgoma deloval 40 ur, kar je bilo za let čez Atlantik nujno potrebno. V letalo so namestili dva glavna rezervoarja za gorivo in tri pomožne. Glavna rezervoarja s skupno prostornino 1.130 litrov so na zahtevo pilota namestili v nos letala. S tem so močno izboljšali ravnotežje, v primeru strmoglavljenja pa težki rezervoarji ne bi zmečkali pilota. V tri rezervoarje v krilih so lahko načrpali 570 litrov goriva. Skupaj 1.700 litrov goriva je zadostovalo za dobrih 6.600 kilometrov poti. Ker so bili rezervoarji nameščeni pred pilotom, letalo ni imelo vetrobranskega stekla. Praksa je bila takrat sicer značilna za takratna poštna letala, v katerih so tovor namestili pred pilota, ki se je orientiral skozi stranska okna, naprej pa se je razgledoval s pomočjo posebnega manevra, ko je letalo premaknil vstran. Kljub temu, da je bil Charles vajen takšnega letenja, so letalo opremili s posebnim periskopom, ki je omogočalo, da se pilot ob nizkih preletih izogne ladijskim jamborom, drevesom in zgradbam.

Ker so varčevali s težo, pilotska kabina nikakor ni bila udobna. Poleg tega, da ni ponujala razgleda naprej, je bila široka 94 cm, visoka 130 cm in dolga 81 cm. Opremili so jo s trdim sedežem, ki bi pilota obdržal budnega, merilcem tlaka goriva in olja, termometrom, višinomerom, brzinomerom, merilnik hitrosti zraka, prikazovalnikom naklona, kompasom in najnovejšim elektronskim kompasom. Lindbergh je bil obseden z optimizacijo teže, zato s seboj ni vzel radia, z zemljevida je odrezal odvečna območja, kjer ni nameraval leteti, zavrnil pa je tudi simbolična pisma, ki naj bi jih ponesel v Pariz ’’Vsak prihranjen gram želim nameniti gorivu’’ je dejal pred poletom.