Kdo je Libiji prodal rakete?

Ameriška vlada ima omenjene rakete za eno najbolj smrtonosnih ruskih protiletalskih orožij. Gre za napredno, prenosno raketo zemlja-zrak, ki lahko predstavlja veliko nevarnost za koalicijske pilote. Zaskrbljujoče je že dejstvo, da se je raketa pojavila v orožarni Moamerja Gadafije, še večja težava pa je, da nihče ne ve, kako je do tja sploh prišla. Diplomatske depeše, ki jih je javnosti razkrila stran Wikileaks, pa so že razkrile morebitnega krivca: Chavezov režim v Venezueli.

Davidove fotografije so pri koalicijskih silah vzbudile kar nekaj skrbi, saj so do sedaj piloti pri libijski zračni obrambi opazili samo starejše sisteme zračne obrambe, kot so SA-2, SA-3 in SA-5, ki izvirajo še iz časov Sovjetske zveze in sodobnim letalom niso preveč nevarni. SA-24 pa je po drugi strani veliko bolj natančna, ima večji doseg in tudi precej večjo moč. Poleg tega je opremljena tudi z infrardečim iskalcem z dvema frekvencama, tako da je precej manj občutljiva za protiukrepe.

''Rakete SA-24 naj bi bila po nekaterih podatkih opremljena posebno tehnologijo proti protiukrepom, tako da bi se jim letala težko izognila samo z vabami za toplotno vodene rakete (flares),'' pravi Matthew Schroeder, direktor ameriške agencije za nadzor prodaje orožja. Sicer koalicijska letala večinoma letijo na višini okoli šestih kilometrov, kar je precej nad dosegom sistema SA-24, ki je okoli 3300 metrov. V nevarnosti pa so letala za evakuacije in humanitarno pomoč ter vsa ostala letala na nizkih višinah. Kako je torej raketa prišla v Libijo? To je glede na slab nadzor nad prodajo orožja na žalost zelo težko odkriti. Rusija je sicer že leta 2010 nameravala Libiji prodati za več kot 1,8 milijarde dolarjev orožja, v paket pa so bila vključene tudi dve bateriji nevarnih raket zemlja-zrak dolgega dosega S-300. Poleg tega naj bi Libija dobila tudi lovska letala podjetja Sukhoi in tanke tipa T-90, a je pogodba padla v vodo.

Schroeder je izjavil, da sicer ne more najti nobenih drugih podatkov o ruski prodaji raket v zadnjih sedmih letih, a države seveda ne želijo dokumentirati vsake prodaje orožja. Mnoge države namreč zelo nedosledno ali pa sploh ne poročajo o prodajah orožja Združenim narodom. Če to že storijo, pa preprosto zamolčijo, za kateri tip orožja gre. Kot že omenjeno, je Rusija Venezueli prodala ročno verzijo SA-24, ki je malenkost drugačna kot tista, ki jo je novinar opazil na libijskem tovornjaku.

Wikileaksove depeše so razkrile tudi ameriško skrb zaradi prodaje raket Venezueli, saj bi „sistem lahko padel v napačne roke“. V depešah je namreč pisalo, da je del ruskih raket, namenjenih Venezueli, končal v rokah kolumbijskih teroristov, Rusi pa so nato na vse možne načine zatrjevali Američanom, da imajo svoje prodaje orožja pod nadzorom. Čeprav naj bi ruski zakoni zagotavljali, da orožje po prodaji ne dobi v roke tretja stran, pa koalicijskih pilotov to najbrž ne bo ravno pomirilo. Nobena skrivnost ni, da sta si Gadafi in venezuelski predsednik Hugo Chavez zelo blizu; slednji je bil po pričakovanjih tudi precej oster do vojaškega posredovanja v Libiji.
Konec februarja, ko je Gadafi nepričakovano izginil, so mnogi menili, da je odšel v Venezuelo iskat politični azil, morda pa sta se voditelja pogovarjala o čem drugem.