JTAC sistem bo onemogočil 'prijateljski' ogenj

A takšno bojevanje ima določene slabosti. Tako imenovan sovražni ogenj je zelo pogost, to lahko vidimo tudi v Libiji, kjer so letala zveze NATO večkrat namesto Gadafijevih sil napadle upornike. Ti so zaradi tega začeli barvati strehe svojih vozil z rožnato barvo, da bi opozorili zaveznike. V zraku se namreč vse dogaja prehitro, satelitske slike so lahko napačne, operater letal, ki je stotine kilometrov stran od bojišča, pa nima ažurnih podatkov.

Vendar naj bi obstajala rešitev. Raziskovalci DARPE (Defense Advanced Research Projects Agency) namreč razvijajo sistem, ki bo omogočal vojakom na bojišču, da bodo pošiljali podatke iz bojišča tako letalom brez posadke kot letalom s posadko in jih usmerjali do pravih ciljev, sam sitem pa bo nenehno spremljal in pošiljal podatke direktno iz bojišča.

'Joint Terminal Attack Controller' ali JTAC je izraz za sisteme, ki naj bi dali vojakom na bojišču možnost kontrole nad zračno vojaško podporo. In takšen sistem za DARPO razvijata podjetji Northrop Grumman in Raytheon, ki sta z ameriško agencijo že sodelovali v preteklosti. Vendar pa je bil zanimiv podatek, da pri razvoju sodeluje tudi relativno majhno podjetje Vuzix corp., ki drugače izdeluje očala.

Uporabnik sistema JTAC bo namreč dobil vse podatke, tako iz zaledja kot bojišča, direktno na posebna očala. Ko vojak na bojišču premika glavo, sistem zabeleži spremembe in jih sporoča zračni enoti ter zaledju. Seveda pa bi podatki potovali v obe smeri. Teoretično bi lahko z očali pogledal v nebo in majhni zeleni trikotniki bi vojaka opozorili, da so v zraku letala F-16, recimo na 15.000 metrov višine. Sistem bi v trenutku posredoval podatke o letalih, njihovi oborožitvi in tako naprej, kar pomaga operaterju, da določi kakšne vrste napad bi bil najprimernejši, še pomembnejše pa je, da bi vojak na tleh lahko usmerjal napad.

Določene stvari lahko sicer delajo že danes, če ima pilot posebne naglavne zaslone, vendar so nerodni in potrebujejo veliko energije, kar bi pomenilo, da bi uporabnik na tleh moral s seboj prenašati še več kilogramske baterije. In tu nastopijo hologramska očala.

Hologramska očala vsebujejo dokaj tradicionalne mikro-zaslon, ki je povezan s koščkom stekla imenovanim optični usmerjevalec valov. Svetloba potuje preko zaslona po steklu in se odbija znotraj dveh paralelnih ploskev. Ti žarki so nato usmerjeni v holografski film, ki usmeri slike do očesa.

Sistem bo majhen, debel le okoli 3 mm in ko bo ugasnjen, bodo stekla popolnoma prosojna, tako da izgledajo kot popolnoma normalna očala. In če bodo uspešna, bodo skoraj gotovo našla pot tudi v civilni sektor.