Časovna maska – ključ do nevidnosti

Predvsem vojna industrija se že dlje časa trudi izdelati tehnologijo, ki bi zakrila predmete ali ljudi. A tokrat so šli znanstveniki še korak dlje. Uspeli so namreč izdelati sistem, ki zakrije celoten dogodek, ne le predmetov.

Predstavljajte si, da bi ropar vstopil v galerijo in ukradel umetniško sliko. Pred kamerami in pogledi pa ne bi bil skrit le on, temveč celoten postopek kraje. Tehnologijo/napravo, ki bi to potencialno lahko omogočila, so poimenovali 'časovna maska'.

Seveda so znanstveniki časovno masko testirali v precej manjšem merilu. Časovna maska je trajala le delček delčka sekunde (40 triljoninke sekunde). Svetloba namreč v neprekinjenem curku teče v naše oči, znanstveniki pa so ta curek za kratek čas uspeli prekiniti.

Do sedaj so nevidni ščiti delovali tako, da so svetlobo preusmerili v prostoru, ekipa iz Cornella pa ne spreminjajo poti svetlobe, temveč spreminjajo njeno hitrost. Se pravi spreminjajo dimenzije njenega časa, ne prostora.

V bistvu bi tako ustvarili luknjo v času. Po navedbah znanstvenikov bi lahko na to gledali, kot da bi izbrisali delček sekunde v zgodovini.

Izdelali so lečo, ne le za svetlobo, temveč tudi za čas. Metoda deluje tako, da pospešijo en delček svetlobe in nato upočasnijo drugega. S tem ustvarijo vrzel v katerem je dogodek zamaskiran. To dosežejo z optičnimi vlakni v katerih je curek svetlobe tanjše od debeline lasu. Z različnimi curki svetlobe razbijejo določen žarek in ustvarijo časovno lečo, ki razdeli svetlobo v dva žarka z različno hitrostjo.

Koncept časoven maske je teoretično razvil Anglež Martin McCall, vendar do sedaj, maske ni uspelo še nikomur ustvariti.

„Uspelo jim je v manj kot mesecu,“ je dejal McCall, „To je za znanost le trenutek. In gre za popolnoma novo idejo kar se tiče nevidnosti.“

„Vendar pa gre le za delček sekunde, kar ni dovolj, da bi se lahko po mili volji sprehajali po Hogwartsu (Bradavičarki),“ se je pošalil dr. Kaku, član ekipe. Dodal je še, da bodo sedaj poskušali časovni razpon povečati na milijoninko sekunde, kar seveda pomeni, da so še zelo daleč od uporabnega nevidnega ščita.

McCall je dodal, da bi v teoriji lahko naredili ščit, ki bi trajal eno sekundo, a da bi za to potrebovali napravo, ki bi bila dolga približno 30.000 kilometrov. A pomembno je, da so ugotovili, da se to da narediti. Poleg tega bi tovrstna tehnologija prišla prav pri računalniškem prenašanju podatkov, saj bi lahko dodajali nevidne pakete pri prenosih. Seveda pa bi lahko potencialno prenašali tudi viruse.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!