Britanci ponujajo naslednika Space Shuttla

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so v luči nesreče Challengerja pri Nasi začeli razmišljati o nadomestku in bolj kompaktnem plovilu, ki bi samostojno, brez dodatnih faznih raketnih pogonov bilo zmožno doseči Zemljino orbito. Vendar je bil v luči hladne vojne, počasnega razpada Sovjetske zveze in zato zmanjšanja 'vesoljskega' proračuna projekt HOTOL (vodoravni vzlet in pristanek) postavljen na hladno.

Takrat je Evropski vesoljski program dobil nov zagon s cenejšo in zelo uspešno nosilno raketo Ariane, ki je prevažala tovore z 'evropskega' izstrelišča v francoski Gvajani (Južna Amerika). Do letos je Ariane uspešno dosegla orbito kar 200-krat in se zapisala v zgodovino kot ena najbolj uspešnih nosilnih raket v zgodovini. Vendar Ariane poganja še stari raketni sistem, ki je dokaj potraten in tehnološko relativno zastarel. Zato Britanci v luči upokojitve legendarnega Shuttla ponovno oživljajo HOTOL, ki je edino logično nadaljevanje poletov v vesolje in naslednji korak proti pravim 'vesoljskim ladjam', ki lahko v enotni obliki premagajo gravitacijske faze in tudi plovejo po vesolju.

Če je Shuttle bil najbolj sofisticiran stroj, kar jih je človeštvo kadar koli zgradilo, pa je bil v pogonski zasnovi precej preprost. Sam Shuttle je bil opremljen s tremi samostojnimi pogoni na tekoče gorivo (utekočinjeni vodik). Vsak pogon je lahko generiral 1,8 meganewtona (180.000 ton) potiska, kar je skupno pomenilo le 18 odstotkov celotnega potrebnega potiska za dosego orbite. Vgrajenim motorjem sta pomagali še dve fazni raketi, vsaka s po 12,5 meganewtona potiska, ki jih je Shuttle odvrgel v morje po koncu prve faze. Delovali sta na trdo gorivo z združevanjem in vžigom kisika in vodika v trdem stanju, vendar sta predstavljali največji del teže plovila.

HOTOL pogon britanskega podjetja Skylon pa v teoriji zelo dobro rešuje problem teže goriva. Motorji, ki so jih poimenovali 'Sabre' (meč), delujejo po istem principu, le da z eno pomembno razliko: plovilo hrani le vodik v tekoči obliki, kisik pa sproti vsrkava iz ozračja. Ko zrak vstopi skozi prednjo šobo (podobno kot pri reaktivnem motorju), se hitro ohladi, loči od ostalih atmosferskih plinov, stisne pod visokim pritiskom in spusti v zgorevalno komoro. Poleg hrambe težkega kisika, ki je pri Shuttlovih faznih pogonih zavzemal 1120 kubičnih metrov in tehtal skoraj 1300 ton, pa je fazni pogon tudi drag za vzdrževanje, poleg tega pa je draga tudi ekstrakcija kisika ter kompresija v tekoče stanje. Skylonovo plovilo torej ne potrebuje dodatnih faznih pogonov ter je veliko lažje od Shuttla (skupna teža).

Skylon bi tako v vesolje ponesel kar 15 ton tovora za ceno približno 40 milijonov ameriških dolarjev (28,8 milijona evrov), kar je 50 odstotkov ceneje kot pri najcenejšem vesoljskem transportu z raketo Falcon 9. S cenovno, logistično in tehnološko konkurenčnostjo bi Skylon lahko postal novi Shuttle. Od zdaj naprej pa je vse odvisno od britanske (in evropske) vladajoče garniture.