40 let po nesreči: »Ženi so rekli, da ne bom preživel noči!«

Nürburgring, 1. avgust, leta 1976. Niki Lauda je na severnem delu dirkališča izgubil nadzor nad svojim Ferrarijem 312T2. Dirkalnik je z več kot 200 kilometri na uro trčil v varnostni zid, od koder ga je odbilo nazaj na stezo, nato pa so ga zajeli plameni. Iz dirkalnika, v katerem je bilo 200 litrov goriva, so se pri 800 stopinjah Celzija slišali glasni kriki, trajalo je 55 sekund, da so Avstrijca potegnili iz razbitin.

Lauda je utrpel hude opekline, hlapi so razžrli njegova pljuča, komajda je še dihal. Z reševalnim vozilom so ga nemudoma prepeljali v bolnišnico v Adenau, od tam pa s helikopterjem do Ludwigshafna in nato naprej v specializirano bolnišnico za opekline v Mannheim. A tako hudih poškodb tudi tamkajšnji zdravniki do tistega trenutka še niso videli. Med njimi je bil tudi anesteziolog dr. Eike Martin, ki je po nezgodi postal Laudin tesen prijatelj.

Soprogi so dejali, da ne bo preživel noči

»Nedeljske dirke nisem spremljal in nikoli ne bom pozabil, kako je bil Niki videti, ko sem v ponedeljek ob sedmih zjutraj prišel v njegovo sobo: njegova glava je bila neverjetno zatekla, bila je skorajda tako široka kot njegova ramena. Bili smo v velikih dvomih, ali mu resnično lahko rešimo življenje. Iz njegovih pljuč smo stalno sesali črne izločke, bila je plastika karoserije, ki jo je vdihoval, ko je bil ujet v gorečem dirkalniku. Tudi snov, s katero so gasili ogenj, je bila zraven. Štiri, morda pet dni smo morali iz pljuč sesati vse te snovi, vsake pol ure. Dajali smo mu zdravila proti bolečinam. A bilo je skorajda nečloveško, kar je pretrpel,« se dni po nezgodi spominja anesteziolog.

Nikijevo tedanjo soprogo Marlene so zdravniki soočili z novico, da dirkač ne bo preživel noči. »Po takih hudih nesrečah so prve noči vedno kritične. A če pacient preživi tri, štiri dni, potem zagotovo ima možnosti. 95 odstotkov pacientov s podobnimi poškodbami je takrat umrlo. Nikijeva sreča je bila, da je bil pri zavesti,« je pojasnil dr. Martin.

Spomni se samo še menjave gum

Lauda se nesreče še danes ne spomni. »Na jutro pred dirko je do mene prišel oboževalec in me prosil za avtogram. Prosil je, naj zraven dopišem še datum. 'Lahko bi bil zadnji, gospod Lauda,' mi je dejal. Ob tem sem si mislil: 'Kaj pa je to za en idiot!' A seveda sem bil vljuden in sem mu na kartico dopisal še datum. V nekem trenutku po startu, ko je bila steza vse bolj suha, sem moral zamenjati gume. Po tem se ničesar več ne spomnim. Če ta fant s svojo super-8 kamero ne bi posnel nesreče, sploh nikoli ne bi vedel, kaj se je zgodilo,« o luknji v svojem spominu razmišlja nekdanji dirkač.

Ko so mu pozneje pokazali posnetek nesreče, se nikakor ni mogel soočiti s tem, da se je to zgodilo prav njemu. »Mislil sem si samo: 'Mater, tu pa je imel nekdo prav grozovito nesrečo! Nisem si mogel predstavljati, da sem bil to jaz in da bi se skorajda spremenil v zoglenelo truplo.« Udarec ob trku je bil tako močan, da je Laudi čelado dobesedno odtrgalo z glave, zato ne čudi, da se nesreče ne spomni. »To je bil resničen knock-out,« v smehu pravi danes. Ob ogledu posnetka je bil šokiran tudi dr. Martin, ki pravi, da je Niki ob hospitalizaciji postal izziv za celotno medicinsko osebje. »Nekako mora preživeti, to smo si ves čas ponavljali. Naklonjenost njegove usode je bila ogromna. Nekega dne sem šel na postaji na telefon in klical je pevec Peter Alexander. Zaželel nam je veliko uspeha, Nikiju pa hitro okrevanje.«

Z zdravnikom sta postala partnerja

Nesreča je dr. Eikeja Martina in Nikija Laudo močno zbližala. »Postala sva tako rekoč partnerja,« danes pravi nekdanji dirkač. Tudi po tem, ko je leta 1978 uradni zdravnik na dirkah postal dr. Sid Watkins, je bil Nikiju na ljubo tam prisoten tudi dr. Martin. »Bilo je zabavno. Iz Münchna sem letel v Salzburg in nato z Nikijem na dirko. Brez vsakršne kontrole je lahko šel skozi carino na domala vseh letališčih. Brez težav bi lahko tihotapil kokain, povsod so mu samo dali znak, naj gre naprej,« se dogodivščine spominja anesteziolog, ki je na evropskih dirkah sodeloval dve leti. »Sedel sem zadaj ob Sidu Watkinsu, v ognjevarni obleki. Tudi o tem prej nisem mogel niti sanjati.«

'No, Niki, zdaj boš pa umrl!'

1. avgust je danes za Nikija dan, kot vsak drug v letu. »Nikoli se ne postavim pred ogledalo in proslavljam, da sem preživel. Dirkaški šport je bil v tistih časih pač izjemno tvegan, tega sem se vedno zavedal,« pravi Lauda in dodaja, da je moral po nesreči zato dobro premisliti, ali je še pripravljen na tovrstna tveganja. »Ugotovil sem, da sem pripravljen. 42 dni pozneje sem v Monzi spet dirkal in bil četrti. Pozneje sem še zmagoval, enkrat postal celo svetovni prvak. Spet sem bil stari Niki. Nesrečo sem predelal in na neki točki prenehal razmišljati o njej.«

Kot pravi, se je moral v dneh in tednih po nesreči soočiti tudi z razmišljanjem o smrti: "To je bilo neizbežno. Nekaj dni po nesreči je k meni v bolniško sobo prišel duhovnik in mi podelil poslednje maziljenje. Enkrat sem bil tako šibek, da sem se videl padati v globoko luknjo. Začutil sem občutek topline in si mislil: 'No, Niki, zdaj boš pa umrl!'. A nisem želel umreti, želel sem živeti – in zato sem se boril!" Lauda je danes star 67 let, z njim pa so se postarale tudi brazgotine, ki ga opominjajo na hudo nesrečo. Predstavlja pomemben člen dirkaške ekipe Mercedes AMG Petronas in s svojimi izkušnjami ter znanjem zagotovo veliko pripomore k uspehu, ki ga ekipa žanje v zadnjih nekaj sezonah.