A moramo res vsi voziti sive passate?

Za začetek obliko. Mogoče ni tako poseben, kot je bil prvi, ampak si tudi v njem še vedno ne predstavljam starejšega para, prej kakšnega mlajšega navihanca, recimo našega Iztoka, pa kakšno "fletno" punco, mlajše ljudi pač. Starejši imamo raje bolj umirjene avtomobile, ampak zdi  se mi zelo "fajn", da je tudi za drznejše poskrbljeno. Življenje nas že tako včasih tepe – ali moramo za povrhu res vsi voziti sive passate?

Notri pogrešam eno stvar, ki mi je bila pri prejšnjem zelo všeč. Tule na sredini si lahko spreminjal izgled gumbov, ki so potem imeli različne funkcije – en komplet je bil namenjen nastavljanju voznih programov, drugi pa nastavljanju prezračevanja. Dve popolnoma različni funkciji na istem delu armaturne plošče, res dobra "fora". No, ta tega nima več, je pa vsaj ostal razgiban in še vedno zelo samosvoj tudi tukaj znotraj. Danes so resnejši časi, mora biti tudi bolj praktičen …

Pri materialih vedno sitnarimo, če so kje trdi, in tukaj je nekaj trde plastike, ampak je strateško postavljena oziroma so strateško postavljeni mehki materiali.  Ajaaa, pa prtljažnik! Joj, prvi so imeli res majhne, danes pa je tudi ta spodoben, ker mu tako majhnega enostavno ne bi več oprostili, kot smo pred devetimi leti prvemu.

Je pa tale juke poseben še zaradi ene zadeve – sistema Pro Pilot. Sliši se hudo učeno in tudi deluje odlično, ima pa eno hibo, na katero najbrž inženirji niti pomislili niso. Sem pa jaz! Ko se takole vozite po avtocesti, lahko vključite radarski tempomat, ki sam vzdržuje varnostno razdaljo. Nič novega. Ampak ko ta tempomat zazna še črte na obeh straneh vašega pasu, zna tudi sam zavijati in ohranjati smer. In to počne precej dobro, kakšnih osem sekund pelje povsem sam, potem pa začne opozarjati.

Samodejno zavijanje lahko tudi izključite, če vas moti, je pa super za tiste, ki ne obvladate uporabe smernikov. In avto lahko popolnoma ustavi, če je treba, je pa to seveda na voljo samo pri takšnem samodejnem menjalniku.

Če volana po začetnem opozarjanju ne primete, začne sistem opozorilo stopnjevati, zelo glasno je vse skupaj, na koncu pa začne samodejno zavirati. Nežno, da ne bi prišlo do naleta. In še smernike vključi. Če na primer zaspite in ste gluhi, pa ne slišite niti tega živžava. Ali pa vam nenadoma postane slabo, pride do infarkta ... Saj veste, marsikaj groznega se lahko zgodi. In takrat vas bo še varno ustavil.

Pa hiba? Ko po opozorilih začne zavirati, pritisnem "gas" in avto začne pospeševati. Hmm, kaj pa, če sem ponesreči pritisnil na plin? Avto sicer opozarja, ampak hkrati pospešuje … Sicer je to skrajen primer, sem pa pomislil tudi na to.

Juke je v prvi generaciji prepričal kar 1,5 milijona kupcev, pri nas 6.150, zato jih tudi na domačih cestah vidite kar veliko. Še to je zanimivo: za pogon zdaj skrbi samo 1,0-litrski turbo trivaljnik, bencinski, jasno. Ta da od sebe 86 kilovatov moči, kar je 117 ’konjev’, pa 200 njutonmetrov navora, ko ga pohodite do konca. Je dovolj? Je – če niste preveč zahtevni, se čisto lepo premika, ostaja pa zelo okreten in še vedno prijeten za vožnjo. Ime "Juke" se mi je vedno zdelo zelo navihano in še vedno se prilega temu oblikovnemu posebnežu.