Zgodovina varnostnega pasu

Kot smo lahko brali na 24ur.com, je policija v prvih treh mesecih leta 2022 ugotovila že 12.460 primerov, ko ljudje med vožnjo niso uporabljali varnostnega pasu. Od tega je bilo kar 1.265 kršitev povezanih z neuporabo zadrževalnih sistemov pri najmlajših. Srhljiv je podatek, da je stopnja uporabe varnostnega pasu leta 2021 pri umrlih voznikih osebnih avtomobilov znašala kar 56 odstotkov! Uporaba varnostnega pasu med vožnjo je sicer obvezna, v 33. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) pa beremo, da se tiste, ki med vožnjo niso pripeti – to velja za potnike na vseh sedežih – kaznuje z globo v višini 120 evrov. Bolj kot to naj vas zdrzne dejstvo, da so brez varnostnega pasu domala vse ostale naprave za zagotavljanje pasivne varnosti brez prave funkcije.

Varnostni pas ima zelo dolgo zgodovino, uporabljali pa so ga tudi padalci v času druge svetovne vojne. Prvega je iznašel angleški inženir George Cayley na začetku 19. stoletja. Prvi priznani patent je prijavil Newyorčan Edward Claghorn 10. februarja 1885, uporabljali pa so ga predvsem delavci na višini – gasilci, pleskarji, čistilci oken ipd. Leta 1911 je Benjamin Foulois, ki je imel trgovino s sedli, prišel na idejo, da bi pas uvedli za pilote, kar je bil tudi sam, saj pristajalne steze tedaj do njih niso bile nežne in jih je premetavalo kot v sedlu. Njegovo idejo so pograbili šele na začetku druge svetovne vojne, ko so varnostni pasovi skupaj s padali postali obvezni del opreme pilotov.

Padalci so sicer veliko pripomogli k razvoju varnostnega pasu. Na Otoku so razvili pas z mehanizmom, da je padalec po pristanku lahko z enim pritiskom na osrednji mehanizem sprostil vse pasove. Ameriški vojaki, ki so imeli bolj zapleten sistem odpenjanja, so ob izkrcanju v Normandiji zaradi tega plačali visoko ceno, saj se marsikomu po pristanku ni uspelo rešiti iz padala in je utonil.

V avtomobilih so se varnostni pasovi prvič znašli leta 1949, potem ko je zdravnik Hunter Shledon prišel na idejo o raztegljivih pasovih. Prvi avtomobilski pasovi so bili narejeni po zgledu trebušnih varnostnih pasov v letalih. Tovarni vozil Nash in Ford sta leta 1949 oz. 1955 začeli varnostne pasove ponujati za doplačilo, kot prvi pa jih je kot del serijske opreme leta 1958 ponudil švedski Saab. Tritočkovni varnostni pas v avtomobilu, kakršnega poznamo še danes, je bil patentiran leta 1955, patent pa sta prijavila Roger Griwsold in Hugh DeHave, za tovarno Volvo pa ga je izpopolnil švedski izumitelj Nils Bohlin, ki je v Volvo prišel z izkušnjami pri razvoju sedežev v letalih, pri katerih se je bilo mogoče katapultirati iz letala. Pri izdelavi se je naslanjal tudi na statistiko, saj je preučil skoraj 30 tisoč prometnih nesreč na Švedskem, v katerih so nepripeti potniki utrpeli hude telesne poškodbe ali umrli, medtem ko pri potnikih ni bilo smrti pri nesrečah pri hitrostih pod 100 km/h.

Leto 1959 velja za začetek vgradnje tritočkovnih varnostnih pasov v avtomobile. Tedaj jih je Volvo v modela PV544 in 121 amazon začel serijsko vgrajevati, poleg tega pa so Švedi dovolili brezplačno uporabo Bohlinovega patenta tudi drugim proizvajalcem. Osrednji del pasu je bil zaskočni mehanizem – ta je omogočal, da se je varnostni pas zaskočil v določenem položaju in ni popustil niti ob trku –, pomembna pa je bila tudi ključavnica varnostnega pasu, ki se je odprla v vseh položajih. Kasneje so težavo z učinkovitostjo – ravno pravšnjim zategovanjem trebušnega dela, ki je bilo sprva ročno – rešili s samodejnim navijalnikom varnostnega pasu. Kljub učinkovitosti je moralo preteči precej vode, da so države uvedle obvezno uporabo varnostnega pasu. Prva je to storila avstralska zvezna država Victoria leta 1970.

Varnostni pas je še danes eden najbolj učinkovitih ukrepov, kako potnike obvarovati pred poškodbami. Gre za enega pomembnejših izumov za večjo varnost potnikov v vozilu. Spodbudil je tudi uporabo vzglavnika, saj varnostni pas ni zadržal glave potnikov in je lahko prišlo do poškodbe vratnega dela hrbtenice ali zloma tilnika.

Zakaj je varnostni pas pomemben tudi pri nizkih hitrostih? Ker ljudje z močjo lastnega telesa obvladamo oz. se zadržimo v sedežu le pri trku s hitrostjo do 7 km/h, uporaba varnostnega pasu pa zmanjša tveganje za smrt za polovico. Ob trku pri 50 km/h na telo delujejo iste sile, kot če bi padli 10 metrov v globino. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi bilo v prometnih nesrečah 40 odstotkov manj žrtev, če bi vsi uporabljali vse bolj izpopolnjene varnostne pasove.