Poroka kot nujno zlo ali tegobe sodobnega moškega

Vsak je jasno vedel, kje mu je mesto in človeški rod je živel v miru in slogi … z izjemo plemenskih spopadov. Moški so bili bolj robustni in žilavi, da so lažje prestali napade divjih zveri, ženske pa bolj družabne, klepetave in ’izbirčne’. Naloga moških je bila, da so si našli pravšnjo družico, z dovolj širokimi boki, ki jim je povila kar se da veliko število potomcev. Naši ’testosteronski’ predniki so priskrbeli življenjsko pomembne potrebščine, njihove 'čebljave' prapartnerice pa so poskrbele, da so življenjske potrebščine ustrezno predelale v hrano in oblačila za potomce, zase in za svoje može. Popolnoma trapasto in samomorilsko bi izpadlo, če bi tedanje dame v roke vzele kopja in se med lahkotnim pogovorom o najnovejši koži, ki si jo je nadela poglavarjeva Francka, lotile kakšnega jamskega medveda; nič bolj razumni in nič manj pogubni ne bi bili poskusi moških, da bi na ognjišče zmetali takšno zmes surovin, da bi iz nje nastalo kaj užitnega in hranljivega. In nič hudega. Tega tako od enih kot od drugih ni nihče pričakoval. Danes pa je vse kaj drugače.

Prišel je parni stroj in z njim industrijska revolucija, ki je prinesla feminizem. Gibanje žensk za ženske, ki je bilo v marsikaterih primerih povsem upravičeno, njegovo glavno sporočilo pa povsem zgrešeno – gospodinjenje je ’out’! Medtem ko so gospodovalni in mačistični možje ves dan pohajkovali naokoli, so njihove uboge ženice, obkrožene s hordo kričečih ’pamžev’, tičale doma, vklenjene med štedilnik in pralni stroj. Brez svobode, dnevne svetlobe, družabnega življenja in volilnih pravic. Ženske so imele tega dovolj in so zahtevale enakopravnost! Zahtevale so pravico do kariere, pravico do služenja vojaškega roka, pravico do soodločanja in pravico do pohajkovanja. Povsem razumljivo in povsem upravičeno. Malce manj razumljivo je, da so za svoj mizerni položaj okrivile moške – poraščene krvosese, ki so jih za ceno zlikanih srajc, rejenih potomcev in toplih obrokov zapirali v trisobne ječe. Od zdaj bo vse drugače. Gospodinjenje je kar naenkrat postala dejavnost nižjih ’kast’. Postopanje za štedilnikom z navijalkami v laseh, medtem ko mali Tinček ves slinast in zaripel kriči v stajici, po mnenju sodobnih žensk prej pritiče kakšni novodobni dojilji kakor sodobni ambiciozni mamici.

Sodobna ženska ne rabi moškega, da bi ji domov prinašal ’mamute’. Sodobna ženska si jih lahko ulovi sama. Povsem preprosto. Kljub temu da dame dejavnost gospodinje enačijo s poklici čistilk, v isti sapi priznavajo, da je tovrstna okupacija nadvse odgovorno, pomembno in utrujajoče početje. Same so preveč zaposlene z grajenjem kariere, varuške in gospodinjske pomočnice so drage in od njih res ne gre pričakovati, da bodo otroke učile lepega vedenja in družinskih navad. Ker smo pač ’enakopravni’, je nekako logično, da bo ustrezen del teh opravil prevzel dedec. V kolikšni meri, je odvisno od posameznega primerka, obseg zadolžitev pa sega od celostnega ’copatastega’ nabora do malo manj obsežnega ’boli me reproduktivni organ, jaz sem dedec’ nabora. Povprečen sodobni moški tako zjutraj dostavlja otroke do vzgojnih zavodov, med službenim odmorom pleni po bližnjem nakupovalnem središču, v popoldanski gneči pobira svoj naraščaj, za tem kuha kosilo, zvečer čaka sina pred karate klubom in hčerki razkriva skrivnosti fizike in matematike, ob polnoči pa bulji v sušilec in čaka, da bo 'žehta' zrela za zlaganje v omaro. Morda malce karikiramo, vendar so takšna današnja pričakovanja. In zakaj moški ne ostanemo doma in skrbimo za svoj zarod? Verjetno si bomo s to trditvijo prislužili polovično kastracijo, ampak moški v povprečju še vedno zaslužijo več kot ženske. Njihov dohodek predstavlja pomemben del družinskih prihodkov, ki se mu ne gre odreči.

In tako pridemo do sodobne oblike človeškega plemena, ki jo imenujemo zakon. Danes si življenjskega sopotnika izbere ženska. ’Avdicija’ za partnerje ne poteka več v rosnih po pubertetniških letih, ampak veliko pozneje. Nihče ni toliko nor, da bi si ’zavozil’ mladost s kupom otrok, na stara leta pa bi sanjaril o neizživetih mladostniških sanjah. Ko se življenjska pot prevesi tja čez trideseta, je treba hitro ukrepati. Ponosne samostojne ženske si izbirajo ustrezne očete svojih otrok. Postavne, zveste, zrele, ustrezno situirane, take, ki imajo radi otroke in ki se dobro razumejo s sesalcem za prah. Zgodba je dokaj klišejska – po nekaj mesecih ’testne’ vožnje je jasno, če je moški primeren za dolgotrajno zvezo. Sledi poroka, serija potomcev, družabno življenje pa se skrči na vikende ob taščini goveji juhi in čestitkah in pozdravih naših poslušalcev. Medtem ko se mati potika po seminarjih in gradi kariero, se naš nosilec XY kromosomov iz neumornega osvajalca in ponosnega ubijalca mamutov prelevi v bledo senco, ki s ’kengurujem’ blodi po trgovini, medtem ko mu njegova draga po telefonu trobi, zakaj jih bo madžarsko mleko s 3,3 % maščob vse pobilo. In kaj mu je storiti? Se pač ne bo poročil. Zgodb, ki govorijo temu v prid je na pretek, pričevanj apatičnih prijateljev, ki so se po pol leta komaj ’odkradli’ na pivo, še več. In seveda bomo kot neodgovorni in neresni ’mačoti’, ki jih pri ženskah zanima zgolj tisto, kar imajo med nogami, spet izpadli mi.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!