Matej se je s kolesom pognal po bob stezi in posnel tole!

High speed down the Sarajevo Olympic Bobsleigh Track from Titanium Productions on Vimeo.

Poseben je že zaradi zgodovine samega objekta, ima nek čar, nostalgijo. Vožnja je nora, hitra in zelo zabavna, je kot skatepark za MTB kolo. Izkušnja, ki se jo izplača doživeti.

Kateri je bil vaš najbolj nori spusti?

Ufff, veliko jih je bilo ... rekel bi, da so bili najbolj nori vsi tisti, kadar smo s klubskimi kolegi trenirali po domačih hribih, nepozaben kaos! (smeh)

Medtem ko je za nekatere izziv že spust po klancu, je za vas spust po strmem terenu nekaj vsakdanjega. Je sploh še kaj strahu pred hitrostjo, padci ipd.?

Osebno v tem uživam, namesto strahu pred hitrostjo je to bolj potreba. Padci so sestavni del tega, če te je strah življenja, bodi raje zavit v vato doma na kavču.

Nekaj zlomov prstov in dlančnic, strgane ramenske vezi, kakšen zvinj gležnja ... ostalih drobnarij pa se ne šteje pod poškodbe. (smeh)

Se je kdaj zgodilo že kaj takega, ob čemer ste razmišljali, da bi morda raje prenehali?

Tudi takšni trenutki pridejo, sploh pri dirkanju. A ko se pomiriš, hitro začneš delati na uspešni rehabilitaciji in odštevati dneve, ko boš šel spet lahko na kolo.

Kdaj ste se sploh začeli ukvarjati z downhillom?

Nekje leta 1999, se pravi pri 13 letih.

V Trbovljah se nas je našlo nekaj 'patronov', ki nas je ta šport pritegnil. K temu je vsekakor pripomogel ogled tekme Svetovnega pokala na Pohorju in film Kranked na VHS kaseti. (smeh)

Ste član MTB Trbovlje/Specialized in se že vrsto let udeležujete tekmovanj. Kdaj ste se odločili, da boste tekmovali in ne le vozili za lastni užitek?

Tekmovati sem začel zelo kmalu. Prva tekma je bila leta 2000, potem pa počasi celoten pokal, tujina, reprezentanca ... Predlani sem prenehal aktivno tekmovati v spustu, sedaj se tu pa tam še udeležim kakšne tekme, predvsem zato, da se podružim s starimi prijatelji.
Vozim pa za dušo, zabavo, druženje, zdravje, izziv ... vsak dan, če je le mogoče. (smeh)

Kako na vašo izbiro športa gledajo domači?

Starši so me vedno podpirali pri stvareh, ki so me veselile, še vedno je tako.

Kako izgledajo treningi?

Treningi danes niso več tako naporni kot včasih, vseeno pa skrbim za dobro fizično pripravljenost. Kadar ni kolesa, pridejo na vrsto smučanje, fitnes, treking, tek ... najboljši trening pa je na kolesu, čim več, tako MTB kot Specijalka.

Prva stvar je seveda primerno in kakovostno kolo, k opremi pa spadajo čelada, očala, ščitniki, rokavice, čevlji, oblačila ...

Če bi se nekdo lotil tega športa – koliko približno bi moral odšteti za celotno opremo?

Cena vsega skupaj bi se začela nekje pri 3 ali 4 tisočakih.

Pri katerih letih se običajno lahko otroci/mladostniki že začnejo ukvarjati s tem športom?

S samo vožnjo kolesa čim prej, že na poganjalčku. Prva tekmovalna kategorija pri nas je Under13.

Vaši cilji za prihodnost?

Biti še vedno fit in predvsem uživati na kolesu, kjerkoli, samo da je prava družba. Druga stvar je organizacija. Naš klub v sodelovanju z 'lokalci' organizira mednarodno dirko v spustu na otoku Lošinju, ki ima lepe možnosti, da postane svetovno prepoznavna.

Zanima me veliko ''adrenalinskih'' športov, tudi na motokros ali pitbike se vsedem ob vsaki priliki, tako za zabavo, za dirkanje sem že prepozen (beri: star). Svojega motorja sicer nimam, imam pa velikooo prijateljev.

Pred leti ste utrpeli poškodbe, ko vas je podrl motorist. Gojite zaradi tega kakšno zamero do motoristov?

Načeloma do nikogar ne gojim zamer, to je samo negativnost, ki si jo ustvarjaš sam. Me pa motijo divjaki, ki se dokazujejo na cesti, naj se dokažejo na dirkališču, če jih je res toliko v hlačah.

Slovenija velja za deželo z dobrimi pogoji za DH. Kje v Sloveniji so najboljše poti za spuste? Kam se najraje podate vi?

Scena se počasi, a uspešno razvija, vsa smučarska središča so končno spoznala, da je v poletni sezoni BikePark nujnost in da je kolesarski turizem v porastu.
Dobrih poti za DH je nešteto, najraje vozim po hribih okoli Trbovelj, ki jih poznam že od malih nog. Izkoristim pa tudi vsako priložnost za odkrivanje novih poti, Slovenija kljub svoji majhnosti ponuja veliko.

Kaj menite o kolesarski kulturi v Sloveniji na splošno?

Slovenija ima potencial za masoven kolesarski turizem, stvari se premikajo počasi (sploh zakonodaja), vendar se vsaj premikajo. Nam pa manjka še veliko, da pridemo na nivo, kot ga imajo druge evropske države, da o Ameriki ne govorimo.

V kakšnem smislu?

Predvsem je tam zakonodaja urejena, kot je treba, in razumejo, kaj (jim) pomeni kolesarski turizem.

Kako gledate na tiste, ki se brez ustrezne zaščite preganjajo po gozdovih, hribih?

Vsak dela po svoje, načeloma to ni moja stvar ... ne obremenjujem se z življenji drugih. Vsak se mora naučiti iz lastnih izkušenj in napak.

Bi kaj posebnega sporočili našim bralcem?

Življenje je kratko, izkoristite ga 100 %, delajte, kar vas nasmeji do ušes, in ne izgubljajte časa s tem, kaj si mislijo drugi.