V tem primeru je abstinenca edina rešitev!

Če so bili znanstveniki nekoč prepričani, da je 'post-orgazmični sindrom' psihološka bolezen, pa so nizozemski raziskovalci pred kratkim ugotovili, da ga lahko povzroča tudi alergija na semensko tekočino. Skupina raziskovalcev z univerze v Utretchtu je v svojo raziskavo vključila 33 Nizozemcev, ki se soočajo s 'postorgazmičnim sindromom'. Na njihovi koži so testirali razredčene vzorce njihove lastne semenske tekočine in ugotovili, da jih je kar 88 odstotkov pozitivnih na alergijo. Sledila je podrobnejša študija, v kateri so dvema moškima, pri katerih so ugotovili alergijo na lastno seme, opravili imunoterapijo, s katero so želeli preveriti, ali je z umetnim dodajanjem semena mogoče vzpostaviti odpornost. Po treh letih se je pri obeh pacientih intenzivnost simptomov 'postorgazmičnega sindroma' občutno zmanjšala.

Mnenja so deljena

Kljub vsem dokazom pa so nekateri strokovnjaki še vedno skeptični do teze, da so za 'postorgazmični sindrom' krive alergije. Dr. David Resnick, zdravnik v eni od newyorških bolnišnic, ki se že več desetletij posveča raziskovanju alergij, pravi, da je skorajda nemogoče, da bi bili moški alergični na lastno seme. »Če bi dejansko imeli alergijo na lastno seme, bi se reakcija pri njih pojavila že v sami prostati,« pravi Resnick. Medtem ko so ženske lahko alergične na semensko tekočino moškega in jo njihovo telo zaznava kot tuj vir beljakovin, na katerega so občutljive, ista alergija pri moškem po prepričanju dr. Resnicka ni logična.

Kaj torej povzroča 'postorgazmični sindrom'? Dr. Jonathan Bernstein, profesor medicine na univerzi v Cincinnatiju, je bil prisoten pri alergijskih testiranjih moških na njihovo lastno seme, a pravi, da to ne pomeni nujno, da je za 'postorgazmični sindrom' kriva alergijska reakcija. »Reakcija bi bila lahko tudi posledica draženja kože, ne imunološki odziv.« Ker je 'postorgazmični sindrom' relativno nova (v medicinskih tekstih se pojavlja šele od leta 2002) in zelo redka bolezen (po mnenju raziskovalcev naj bi za njo bolehal vsega slab odstotek moške populacije), so možnosti zdravljenja še precej omejene.

Kaj torej preostane obolelemu?

Moški, ki trpi za 'postorgazmičnim sindromom', mora imeti srečo, da najde partnerico, ki razume njegove težave in se je pripravljena sprijazniti s tem, da ne bosta seksala. Večina obolelih namreč pride do točke, ko se morajo zaradi bolečin enostavno odpovedati spolnim odnosom in samozadovoljevanju in so prisiljeni v celibat. To je za moške, ki ponavadi kar hrepenijo po seksu in za katere je že dvodnevna abstinenca prava katastrofa, vse prej kot enostavno. A tisti, ki se znajdejo v primežu neprijetnih simptomov, enostavno nimajo druge možnosti. V partnerskem odnosu se tako morajo osredotočiti na druge segmente nudenja zadovoljstva, kar pomeni, da se morajo potruditi s partnerico preživljati čim več kar se da kvalitetnega časa. Majhne podrobnosti tako kar naenkrat postanejo temelj razmerja.