Zdi se, kot da nekateri ljudje preprosto ne morejo preživeti sami. Zakaj? Ni dvoma, da ima življenje ’volka samotarja’ neštete prednosti. Ljudje so bolj produktivni, imajo več časa zase in za svoje potrebe, lahko prisluhnejo sebi in raziskujejo najtemačnejše kotičke svoje biti. Nemoteno lahko zasledujejo svoje sanje, svoje želje, svoje načrte. Skozi svoje življenje lahko križarijo spontano, impulzivno, brez nepotrebnih argumentov, kompromisov, opravičil, obzirov in ostalih oteževalnih okoliščin. Če vas danes prime, da jo za pol leta ’odkurite’ na Madagaskar iskat svoj globlji pomen, je edina skrb, kdo bo med vašo odsotnostjo hranil ribe in vsake toliko ’skidal’ goro reklamne pošte pred vašimi vrati. Spakirate zadovoljivo število spodnjega perila, kupite letalsko vozovnico in že letite. Edini subjekt, ki bi lahko v tem primeru oporekal vaši odločitvi, je vaša denarnica.
In ko smo že ravno pri denarnicah, se tem nemalokrat godi bolje, če z njimi ’upravlja’ le ena oseba. Dobro, res je vse odvisno od posameznikovih ’zmenkovalnih’ navad, ampak v grobem zveza ni poceni. Če seštejete vse večerje, darilca, izlete, obiske sorodnikov, na tone kičastih dodatkov iz Ikee, ki krasijo vaše skupno gnezdece in stroške popravil v lokalni kleparski delavnici … pravzaprav je bolje, da se seštevanja sploh ne lotite. Na kratko – deljenje gospodinjskih stroškov se kaj kmalu izkaže za smešen strošek.
In zakaj uspe vedno težje?
Sliši se preprosto, moralo bi biti, pa ni, in za to smo si krivi ljudje sami. Narava je v te namene razvila dokaj učinkovito mešanico feromonov, hormonov in kar je še takšnih kemijskih učinkovin, ki v primeru potencialnega partnerja prevzamejo krmilno enoto našega procesorja. Včasih zvito prikrojijo celo delovanje grafičnega procesorja. Pradavni ’program’ se imenuje ljubezen, v najbolj ’trmastih’ primerih vztraja do 36 mesecev, v nekaterih okrnjenih zgolj kak teden. Preverjeno deluje na povsem prvinskem principu in kaj storimo mi, ’razumna’ bitja? Izumimo razne ’internete’, mobitele, ’esemese’, ’fejsbuke’, spletne klepetalnice in zmenkarije. Vse o potencialnem partnerju izvemo preko spleta in se zaljubimo, še preden se dobro ’povohamo’. Razum postavljamo pred preverjene mehanizme, ki so do sedaj zagotavljali preživetje in razmnoževanje naše rase.
Vse jemljemo nekako površno, vse odgovore nam zagotavlja g. ’Gugl’ in to v vsakem trenutku. Vseskozi smo v stiku z najbližjimi, čeprav jih nismo v živo srečali že od valete. Občutek, ki nas je nekoč lopnil po betici in nas pognal v dir za izbranko z najbolj mehkimi obraznimi dlakami, pa je zvodenel. Vprašanje, če ga mlajše generacije sploh poznajo, ali pa jim ga je preprosto nadomestil 'dopaminski šus’, ko v spletni strateški igri premagajo mozoljastega azijskega kratkohlačnika.
Posledice so skorajda povsem katastrofalne, če pa računamo, da čistokrvna ’digitalna’ generacija komaj dobro vstopa v puberteto, pa menim, da se nam morilskih kometov ni treba bati, saj bomo v slogu pernatega ’Doda’ končali veliko prej … z osamljenimi samicami, ki bodo do zadnjih izdihljajev brezupno iskale 220-voltno vtičnico in WiFi signal.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV