Astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams in njen kolega Butch Wilmore, ki sta junija lani obtičala na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), sta se sinoči uspešno vrnila na Zemljo. S kapsulo podjetja SpaceX sta pristala v morju ob obali Floride. Z njima sta se na Zemljo po 17-urnem poletu vrnila tudi ameriški astronavt Nick Hague in ruski kozmonavt Aleksandr Gorbunov.
Sunita in Butch naj bi junija lani na ISS ostala osem dni, vendar sta tam obtičala zaradi okvare na vesoljskem plovilu Starliner ameriškega podjetja Boeing. To je bil sicer prvi vesoljski polet rakete podjetja Boeing s človeško posadko. Starliner se je kasneje sam uspešno vrnil na Zemljo.
Astronavta sta pred dnevi zavrnila namigovanja o političnih razlogih za preložitev njune vrnitve na Zemljo. "Prišla sva pripravljena, da ostaneva dolgo, čeprav smo načrtovali, da ostaneva za krajši čas," je dejal Wilmore in dodal, da so astronavti vedno pripravljeni na neznane in nepričakovane okoliščine.
S tem sta se odzvala na izjave ustanovitelja SpaceX Elona Muska, ki je dejal, da bi se astronavta že zdavnaj lahko vrnila na Zemljo, a da je to preprečila administracija nekdanjega predsednika Bidna.
Zakaj je dolgotrajno bivanje v vesolju problematično?
Človeško telo je prilagojeno življenju na Zemlji, zato dolgotrajno bivanje v vesolju predstavlja velik izziv za zdravje in dobro počutje astronavtov. Mikrogravitacija, vesoljsko sevanje in psihološki dejavniki vplivajo na telo na načine, ki jih znanstveniki še vedno raziskujejo.
Ena največjih težav je izguba mišične mase in kostne gostote. Ker v vesolju ni gravitacije, mišice in kosti niso obremenjene kot na Zemlji, kar vodi v postopno oslabelost. Astronavti morajo vsak dan več ur telovaditi, da preprečijo atrofijo mišic in upad kostne gostote, ki je podoben osteoporozi.
Poleg tega se v breztežnosti spremeni krvni obtok. Kri se prerazporedi proti glavi, kar lahko povzroči otekanje obraza, glavobole in povišan očesni pritisk. Srce, ki ni obremenjeno z gravitacijo, postopoma oslabi, kar astronavtom povzroča težave pri vrnitvi na Zemljo, saj se težje prilagodijo normalnemu krvnemu obtoku.
Druga resna težava so spremembe vida. Tekočina, ki se zaradi mikrogravitacije nabira v lobanji, pritiska na očesni živec, kar lahko povzroči poslabšanje vida. Mnogi astronavti po daljšem bivanju v vesolju poročajo o zamegljenem vidu ali trajnih spremembah očesnega tlaka.
Psihološki vplivi so prav tako pomembni. Dolgi meseci izolacije v majhnem prostoru, ločenost od družine in monotonija vesoljskega okolja lahko privedejo do anksioznosti, depresije in težav s spanjem. Cirkadiani ritem astronavtov je moten zaradi pomanjkanja naravne svetlobe, kar še dodatno vpliva na njihovo počutje.
Ena največjih groženj pa je vesoljsko sevanje. Izven Zemljine atmosfere so astronavti izpostavljeni visokim nivojem kozmičnega sevanja, kar povečuje tveganje za rakava obolenja in poškodbe DNK. Na dolgih misijah, kot bi bila pot na Mars, bi ta izpostavljenost lahko postala resna grožnja zdravju.
Rekorderji v vesolju
Čeprav se je njuno bivanje v vesolju zavleklo, Williams in Wilmore nista astronavta, ki sta najdlje obtičala v vesolju. Ameriški astronavt Frank Rubio je denimo leta 2023 na krovu ISS preživel 371 dni namesto šestih mesecev, kot je bilo prvotno načrtovano, in sicer zaradi puščanja hladilne tekočine na krovu plovila, predvidenega za njegovo vrnitev.
Najdlje pa sta na ISS neprekinjeno bivala ruska kozmonavta Oleg Kononenko in Nikolaj Čub. Po 374-dnevnem neprekinjenem bivanju sta se septembra lani vrnila na Zemljo v kapsuli Sojuz MS-25 skupaj z ameriško astronavtko Tracy Dyson.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV