Igranje videoiger upočasnjuje staranje možganov

Joseph Marquez je poklicni igralec videoiger. Največ časa preživi v igranju igre Super Smash Bros. Melee, ki je različica slovitega Super Maria. 27-letnik med samim igranjem izvede kar 325 akcij na minuto oziroma pet na sekundo. To zahteva obdelavo vizualnih informacij na zaslonu, hitre odzive in strategiranje – vse to v milisekundah. Vendar to ni dovolj. Marquez, najstarejša zvezda lanskega turnirja Evo 2018, je na dogodku izgubil in padel na skupni lestvici za več mest.

A zaradi poraza ne izgublja spanca. „Trudim se ne preveč razmišljati, kadar igram,“ pravi Marquez, znan pod vzdevkom Mang0. Ta strategija očitno deluje že desetletje. Joseph je član Team Cloud9, vrhunske ekipe v 700 milijonov evrov vrednem svetu tekmovalnih videoiger, bolje poznanem pod imenom esports oziroma e-šport v slovenščini. Marquez se je udeležil svojega prvega turnirja leta 2007, leto pozneje pa je osvojil svojo prvo zmago in se od takrat konstantno uvršča med najboljše na svetu.

Vendar igra šport, katerega igralci imajo kratek rok trajanja. Tradicionalni športi so naporni predvsem za telo, igranje e-športov pa pomeni ogromen mentalni napor. Izziva celotne možgane, zlasti centre znanja, vozlišča za zaznavanje objektov in centre za učenje in obdelavo podatkov. Učinkovitost teh sistemov se začne naravno zmanjševati nekje sredi dvajsetih let, kar je verjetno razlog, zakaj v e-športu prevladujejo predvsem posamezniki, mlajši od 24 let. To pomeni, da se Marquez morda približuje koncu profesionalnega igranja. Lani se je v skupnem seštevku svetovne lestvice uvrstil na šesto mesto, kar je njegov najslabši rezultat v karieri.

„Igral bom tako dolgo, kot mi bodo to dovoljevale roke,“ je izjavil Američan. Ampak v ta namen bo moral upočasniti proces kognitivnega upada oziroma staranja možganov. Nova znanstvena dognanja ponujajo prav to upanje. S pravim treningom bi lahko igralci e-športov in praktično vsi z igralno konzolo ali osebnim računalnikom ohranili – ali morda celo izboljšali – svoje kognitivne sposobnosti.

Reakcijski časi se z leti hitro večajo. Raziskave Simona Fraserja z Univerze v Britanski Kolumbiji kažejo, da se ta proces začne okoli 24. leta. Znanstvena ekipa je analizirala podatke o reakcijskem času 3.355 igralcev med 16. in 44. letom starosti, pri čemer so preučevali njihove reakcije med igranjem igre StarCraft II.

Raziskovalci so opazovali, kako hitro lahko igralci opazijo določene elemente na zaslonu in se na to odzovejo. Sodeč po izidih je 39-letnik približno 150 milisekund počasnejši od podobno izkušenega 24-letnika. To pomeni do 30 sekund izgubljenega reakcijskega časa vsakih 15 minut.

Eden od mogočih kemičnih razlogov je tesno povezan z N-acetilpartpartom (NAA), drugo najbolj koncentrirano aminokislino v centralnem živčnem sistemu, katere ravni z leti počasi, a vztrajno upadajo. Med naštetimi funkcijami NAA prispeva acetat za mielinske ovojnice, ki izolirajo živčne celice in s tem povečajo hitrost procesiranja informacij, ki potujejo po možganih. To skupaj s krčenjem čelnega režnja, ki je odgovoren za spomin, in hipokampusa sproži upad sposobnosti shranjevanja in priklica informacij.

Igranje videoiger bi lahko ponudilo potencialno rešitev za zgoraj omenjene težave. Zdi se, da različne videoigre spodbujajo delovanje različnih delov možganov. To pomeni, da vam lahko vaš Xbox zagotovi možgansko 'vadbo' – ob pravilni uporabi, seveda. Toda tako kot vaše telo ne more uspevati na fitnesu vsak dan po deset ur, tudi vaši možgani za optimalni učinek potrebujejo pravi odmerek igranja. Bojne igre, kot sta Super Smash Bros in Street Fighter, vas pripravijo k pospešitvi miselnih procesov.

Igre, pri katerih imamo na razpolago raziskovanje odprtih svetov, kot sta Fortnite in Grand Theft Auto, pa bi lahko preprečile izgubo volumna hipokampusa, ključne možganske strukture pri ustvarjanju in shranjevanju spominov. Znanost o e-športu je še v povojih, zato tako raziskovalci kot igralci sami iščejo prave kombinacije.

Marquez se na raziskave ne ozira preveč. Večina e-šport ekip namreč deluje na principu, da je vedno bolje trenirati več kot premalo. „Morda so moje reakcije nekoliko počasnejše kot si bile,“ pravi Američan. „Ampak postavite me v določeno situacijo v igri in nanjo se bom uspešno odzval, medtem ko mnogi drugi tega ne bi bili zmožni.“

„Njegove izkušnje lahko morda res zavirajo kognitivni upad, vendar po vsej verjetnosti ne optimizira svojih možganskih zmogljivosti,“ pravi dr. Mark Campbell, ki vodi Lero eSports Science raziskovalni laboratorij v Limericku na Irskem, ki je bil ustanovljen leta 2015.

Campbell meni, da se e-športniki upokojijo zgodaj zaradi izgorelosti in obrabljenosti – posledice neusmiljenih treningov, ki potekajo tudi po šestnajst ur dnevno. Na splošno lahko ljudje vzdržujemo intenzivno koncentracijo približno petnajst minut, zato bi morali e-športniki namesto neprestanega igranja svoj trening razdelati v manjše, intenzivne bloke.

In katere so najboljše igre za naše možgane? Poleg osredotočenega treninga je kritična raznolikost videoiger. Različne igre prinašajo različne kognitivne prednosti. Na primer Marquez ni deležen koristi, ki jih lahko pridobimo z igranjem iger z odprtimi svetovi. Raziskovalci so odrasle posedli ravno pred takšne igre, ki so jih igrali dva meseca, vsaj pol ure dnevno. Opazili so povečanje volumna možganov v regijah, odgovornih za prostorsko obdelavo, spomin, strateško načrtovanje in motorične sposobnosti.

In zakaj nastajajo te dobrobitne možganske spremembe? Craig Stark, profesor nevrobiologije na Univerzi v Kaliforniji, ki preučuje vpliv videoiger na um, morda lahko ponudi odgovor. „Učinek obogatenega okolja, ki smo ga opazili pri miših, bi lahko bil odgovoren tudi za pozitivne učinke na človeške možgane. Spustite miš v sobo z igračami in obilico prostora za raziskovanje in z njenimi sposobnostmi za učenje novih informacij se bodo začele dogajati čudovite stvari. Tridimenzionalne videoigre, v katere se lahko 'potopimo', nas prelevijo v to miš,“ razloži Stark.

Krasen primer tega je paradni konj e-športa, League of Legends. „Igralci si morajo zapomniti okolico, kje so bili, kam gredo, kje so njihovi nasprotniki in še mnogo več. Raziskave, opravljene na poklicnih igralcih te igre, kažejo na nadpovprečno ohranjenost hipokampusa,“ še dodaja Stark.

Čeprav je znanost, ki preučuje učinke videoiger na človeške možgane, še v povojih, se lahko kmalu nadejamo novih dognanj in s tem tudi novih tehnik za izboljšanje naših kognitivnih sposobnosti.