Pod Antarktiko naleteli na zaskrbljujoče odkritje

Nova študija je odkrila kritično povezavo med taljenjem antarktičnega ledu  in povečano vulkansko aktivnostjo, kar vzbuja zaskrbljenost glede dolgoročnih vplivov na globalno gladino morja. Pod ledeno ploščo Zahodne Antarktike je mreža več kot stotih vulkanov,  ki se nahajajo na aktivni vulkanski razpoki. Po raziskavi, objavljeni v reviji Geochemistry, Geophysics, Geosystems, se območje, ki je že tako občutljivo na propad, sooča s pospešenim taljenjem zaradi na novo odkrite povratne zanke med izgubo površinskega ledu in podzemnim vulkanizmom.

Opozorilo znanstvenikov

Znanstveniki opozarjajo, da taljenje ledu na Antarktiki zmanjšuje pritisk na komore magme pod ledeno ploskev, zaradi česar se širijo. Ta proces obremenjuje stene komore in sprošča pline, ujete v magmo, kar povečuje verjetnost izbruhov. Ti izbruhi sproščajo toploto, ki dodatno pospeši površinsko taljenje in cikel se nadaljuje.

Napredno modeliranje znanstvenikov je vključevalo več kot 4000 simulacij, ki kažejo, da lahko taljenje ledenih plošč pospeši zgodnje faze vulkanskih izbruhov za desetletja ali celo stoletja. En scenarij je simuliral odstranitev 1000 metrov debele ledene plošče v 300 letih, kar je povzročilo znatno povečanje vulkanske dejavnosti.

Katastrofalne posledice za obalna mesta po vsem svetu

Vulkanski izbruhi pod ledeno ploščo bi lahko stopili na milijone kubičnih metrov ledu letno, kar bi posredno prispevalo k globalnemu dvigu morske gladine. Če bi se ledena plošča Zahodne Antarktike popolnoma zrušila, bi se lahko gladina morja dvignila za približno 58 metrov in potopila večja obalna mesta, kot so New York, Tokio in Šanghaj.

Čeprav naj bi do popolnega propada prišlo do leta 2300, bi povratna zanka med taljenjem in vulkanizmom lahko pospešila to časovnico, čeprav so potrebne nadaljnje raziskave za izboljšanje teh napovedi.

Poziv k dejanju

Raziskovalci so potegnili vzporednice med svojimi ugotovitvami in zgodovinskimi podatki iz gorovja Andov, kjer se je vulkanska aktivnost povečala, ko se je patagonski ledeni pokrov stopil pred 18.000 do 35.000 leti. Ta zgodovinski precedens krepi povezavo med izgubo površinskega ledu in povečano vulkansko aktivnostjo.

Študija poudarja, da je ta proces stoletja dolg, kar pomeni, da bi lahko njegovi učinki trajali tudi, če bi se podnebne spremembe, ki jih povzroči človek, upočasnile. Znanstveniki opozarjajo, da bi vulkanske povratne informacije lahko imele pomembnejšo vlogo pri izgubi ledu na Antarktiki, kot se je prej mislilo, in poudarjajo nujno potrebo po ublažitvi podnebnih sprememb in njihovih kaskadnih učinkov.

Vir: zimo.dnevnik.hr