Zato se novi tehnološki izdelki hitreje kvarijo

Večina nas je že nejevoljno opazila, da marsikateri izdelek ne zdrži toliko časa, kot bi od njega pričakovali. Človek se s svojim logičnim umom seveda najprej obrne proti tistim, ki bi jim namerno skrajševanje življenjske dobe izdelkov najbolj koristilo – k proizvajalcem. Pojav, znan kot "načrtovana zastarelost" (angl. planned obsolescence), so mnogi dolgo označevali kot teorijo zarote. A sploh jasni dokazi, ki jih je za seboj pustila tehnološka industrija, nas vedno znova opominjajo, da so takšne moralno vprašljive prakse še kako resnične, in to tako v preteklosti kot danes, kar odpira pomembna vprašanja v zvezi s trajnostjo naše moderne potrošniške družbe.

Phoebus kartel: začetki načrtovane zastarelosti

Za enega prvih slavnih pojavov dokazane načrtovane zastarelosti šteje Phoebus kartel, združenje vodilnih proizvajalcev žarnic, ki so v 20. letih prejšnjega stoletja iskali načine za povečanje prodaje in zaslužka. Skovali so načrt, v katerem so življenjsko dobo svojih žarnic namerno zmanjšali z 2500 ur na zgolj 1000 ur – več kot za polovico. Potrošnikom so to s figo v žepu predstavili kot izboljšanje kakovosti izdelka, saj so nove "napredne" žarnice dejansko proizvajale nekoliko več svetilnosti. Trdili so, da je to cena tehnološkega napredka, medtem pa se je prodaja njihovih izdelkov hitro povečevala. Čeprav kartel ni deloval dolgo, je prvi predstavil in normaliziral prakso različnih proizvajalcev, ki jasno vpliva še na današnji svet. Želja po dobičku ni nič manjša kot pred stotimi leti, iznajdljivost proizvajalcev pa se je le še povečala. Kako daleč so pripravljeni iti?

Kaj pa načrtovana zastarelost danes?

Danes se proizvajalci načrtovane zastarelosti lotevajo na bolj prefinjene, a za potrošnika in okolje nič manj škodljive načine. Vsi poznamo Applov škandal "Batterygate," ki je vključeval namerno upočasnjevanje starejših iPhonov, cilj pa naj bi bilo povečanje prodaje novejših modelov. Proizvajalci kartuš za tiskalnike vanje vgrajujejo čipe, ki povzročijo, da nehajo delovati, tudi če je v njih črnila še dovolj. Avtomobilska industrija omejuje dostop do rezervnih delov za starejša vozila, da bi lastnike spodbudila k nakupu novih. Proizvajalci bele tehnike novejše stroje načrtujejo tako, da je menjava določenih kritičnih delov praktično nemogoča. Proizvajalci pametnih naprav po nekaj letih prenehajo izdajati varnostne posodobitve, kar potrošnika sili k nakupu novejših modelov.

Vse večkrat na spletu zasledimo tudi poročila kupcev, da so raznorazne naprave prenehale delovati zelo hitro po preteku garancijskega obdobja, nekateri proizvajalci pa so si zaradi tega že nakopali tudi skupinske tožbe. Težava je, da so taktike postale tako prefinjene, da jih je vse težje odkriti in dokazati. Če je Phoebus kartel ustvaril zelo jasne dokaze, a hkrati dokaj hitro propadel, se je današnja industrija od njih naučila, da je antipotrošniško vedenje treba čim bolje zamaskirati. 

Posledice načrtovane zastarelosti

Žal velik del izdelkov, ki jih vsak dan uporabljamo, na tak ali drugačen način vključuje načrtovano zastarelost. Sploh je ironično, da se taktike zelo pogosto poslužujejo podjetja, ki imajo sicer polna usta zelenih obljub; medtem ko inženirji iščejo načine, kako otežiti ali onemogočiti lastna popravila, marketinški oddelek piše ekološke manifeste. Najbolj zaradi tega trpita potrošnik, ki je prisiljen vedno znova plačevati, in okolje, ki mora sprejemati gore nepotrebnih odpadkov – nič čudnega, da odslužena elektronika postaja vse večji problem. 

Znaki upanja?

Kljub jasnim neetičnim praksam številnih današnjih podjetij obstajajo tudi znaki upanja za boljšo, potrošniku bolj prijazno prihodnost. Potrošniki se vedno bolj zavedajo velike problematike načrtovane zastarelosti in vse bolj glasno zahtevajo spremembe. Gibanje za pravico do popravila (angl. right to repair) je uspelo svoje ideje prenesti v zakonodajo, ki proizvajalce sili k prodaji rezervnih delov potrošnikom, čemur so se mnogi prej jasno izogibali. Ti premiki kažejo, da se zavest potrošnikov počasi spreminja – in mogoče ni daleč čas, ko se bodo morali proizvajalci odreči vsaj delčku mastnih zaslužkov na račun potrošniških pravic.