Pornografske vsebine ustvarijo 5-krat več emisij kot slovenska gospodinjstva!

Leta 2016 je v Sloveniji nastalo za 15,2 milijona ton CO2. To je kar 20-krat manj, kot je za izpuste toplogrednih plinov na leto krivo gledanje spletnih vsebin. To letno ustvarja kar 300 milijonov ton ogljikovega dioksida – to je na ravni celotne Španije – kar je en odstotek globalnih izpustov toplogrednih plinov. Videovsebine na zahtevo, kot so VOYO, Netflix, Amazon Prime ipd., so krive za tretjino tega, za drugo tretjino, točneje 27 odstotkov, pa zloglasne pornografske vsebine. V številkah to pomeni, da pornografija ustvari toliko CO2 kot francoska, belgijska, nigerijska oz. bangladeška gospodinjstva.

Tako je izračunalo francosko think tank podjetje The Shift Project, ki je ugotovilo, da digitalna tehnologija povzroča štiri odstotke vseh toplogrednih plinov in da bi lahko ta številka z videovsebinami v ločljivosti 8K ipd. do leta 2025 lahko poskočila že na osem odstotkov. Videovsebine so leta 2018 predstavljale 60 odstotkov celotnega pretoka podatkov oz. en zetabajt (to je 1021 oz. 1 milijarda terabajtov).

Čemu takšna ''ekscesna'' poraba? Videovsebine so zelo zgoščen vir informacij, saj samo 10 ur visokoločljivostnih videovsebin nosi toliko podatkov, kot vsa Wikipedija v angleškem jeziku skupaj! Za vse te oglede je treba imeti vsebine shranjene v podatkovnih centrih. Ti se na naše naprave prenašajo prek različnih omrežij (optična vlakna, kabli, antene ...), ki za napajanje potrebujejo elektriko, proizvodnja te pa terja svoj davek izpustov ogljikovega dioksida.

Leta 2018 je samo z gledanjem pornografskih vsebin nastalo za več kot 80 milijonov ton ogljikovega dioksida, kar je enako 0,2 odstotka vseh globalnih izpustov. Še večje ''packe'' so videovsebine na zahtevo, ki so lani povzročile za 100 milijonov ton ogljikovega dioksida oz. 0,3 odstotka vseh oz. toliko, kot jih je skupaj proizvedel celoten Čile. Pri The Shift Projectu so se zato zavzeli za koncept ''digitalne zmernosti'', ki bi postavil okvir za rabo digitalnih vsebin glede na zmožnosti našega planeta. ''To kaže na to, da morajo avtorji digitalnih vsebin razmisliti o učinku, ki ga imajo njihove storitve. Za posameznika pa to pomeni manj posodabljanj, manj naprav v lasti in ne zahtevati najhitrejšega prenosa podatkov, kamorkoli pridejo,'' na ponudnike kot ''stranke'' apelira Chris Preist z univerze v Bristolu, medtem ko potrošnja energije, ki je potrebna za delovanje digitalnih tehnologij, narašča za devet odstotkov letno.