Neuspeh iPhone 12 Mini-ja ali zakaj se majhni telefoni ne prodajajo več

A čeprav se zdi, da se pod vsakim popularnim člankom o novem velikem pametnem telefonu znajde kopica komentatorjev, ki si želijo manjših pametnih naprav, surovi podatki kažejo, da so majhni telefoni pasé, majhnih-telefonov-željni uporabniki pa ogrožena vrsta. Zanesljivi viri namreč poročajo, da je Apple precej upočasnil proizvodnjo iPhona 12 Mini, ker je povpraševanje ”veliko manjše od pričakovanega”. Kako? Niso vsi tisti, ki so jim vse večji pametni telefoni šli na živce, tekli v trgovino po svojega ”Minija”? Je z iPhonom 12 Mini kaj narobe?

Ne, z iPhonom 12 Mini ni nič narobe. V bistvu je daleč najboljša izbira za tiste, ki si želijo res kompaktne napravice z vrhunskimi specifikacijami. In logično lahko tudi pričakujemo, da so tisti, ki jih je rastoča velikost pametnjakovičev frustrirala, dejansko tekli v najbližjo Apple trgovino po telefon svojih sanj. A teh ljudi je očitno precej malo. In Applova odločitev kaže, da so celo v Cupertinu krepko precenili njihovo število. Zakaj je torej povpraševanje po majhnih pametnih telefonih tako zelo majhno?

Vsi vemo, da je bila slika včasih drugačna. Ko je leta 2011 Samsung predstavil prvega Note-a, smo skoraj vsi poskočili. V tehnoloških krogih se je marsikdo norčeval iz tistih, ki so to ”enormno” napravo kupili. ”Kdo bi nosil tablico v žepu? Za kaj neki kompenzirajo?” so se spraševali kritiki. Note 1 je imel 5,3-palčni zaslon. Neuspešni iPhone 12 Mini ima 5,4-palčni zaslon. Kar je bilo včasih bizarno veliko, je danes očitno premajhno. Če je velik telefon z velikim zaslonom v preteklosti predstavljal nenavadno postavljaštvo (in morda kompenzacijo zaradi primanjkljajev na drugih področjih), je danes velik zaslon postal potreba.

Če smo torej še pred nekaj kratkimi leti vedno znova poslušali o tem, da telefoni postajajo ”preveliki”, je ljudi, ki si dejansko želijo dober kompakten telefon, danes očitno res malo. Eden od razlogov, da so veliki zasloni postali popularni, naj bi bilo dejstvo, da z vztrajnim tanjšanjem robov proizvajalci danes ponujajo telefone, ki imajo zaslone v velikosti manjše tablice, a so vseeno dovolj kompaktni, da jih lahko nekako stlačimo v žep. A osebno verjamem, da je glavni razlog za popularnost rastočih zaslonov drugje.

Predvsem v tem, da telefonov ne uporabljamo več tako, kot smo jih včasih. Primarna naloga klicarjenja in pošiljanja kratkih sporočil je prešla v ozadje, statistika pa dokazuje, da skoraj ves čas na telefonu preživimo v aplikacijah. Aplikacijah socialnih omrežij, seveda. In te so zasvojljive. Tako naprave kot algoritmi socialnih omrežij so pripeljali do tega, da so telefoni postali templji brezglavega konzumiranja vsebin. Veliki, barvni zasloni kar kličejo, da telefone potegnemo iz žepa, do potankosti dodelani algoritmi pa poskrbijo za to, da nam bodo aplikacije vedno servirale to, kar hočemo videti. Zato se vedno znova vračamo k telefonu po tistih nekaj molekul dopamina.

Konzumiranje vsebin in zapravljanje časa na telefonih je rastoč fenomen. Povprečen odrasel je na telefonu pred dvema letoma preživel tri ure na dan, lani se je povprečje povzpelo na štiri ure na dan. Najstniki na telefonu v povprečju preživijo več kot sedem ur na dan. Telefon ni več telefon, ampak dodelana tehnološka naprava, s katero znajo aplikacije socialnih omrežij ukrasti vso našo pozornost in ves naš prosti čas.

Ekipe strokovnjakov dan za dnem raziskujejo, kako lahko aplikacije socialnih omrežij postanejo tako prijetne, da bomo v njih preživeli kar največ časa. Več časa, več oglasov, več dobička. Naši možgani pa so narejeni tako, da iščejo najlažjo pot do užitka. Zakaj bi šel po borovnice na drug del gozda, če jih imaš pod nogami? Problem je, da so algoritmi narejeni tako, da imamo borovnice ves čas v žepu. Vsakič, ko odpremo aplikacijo socialnih omrežij, se sproži dopamin, kar je prijetno. Naši možgani iracionalno, podzavestno iščejo užitek, ki je po novem bližje kot kadarkoli prej. In večji kot je zaslon, bolj kot izstopajo kontrastne barve, bolj kot je slika na socialnih omrežjih videti jasno in privlačno, bolj prijetno se bomo počutili. Tudi če nas bo zaradi večjega zaslona telefon malo žulil v žepu, bo užitek to majhno nevšečnost nedvomno odtehtal.

To ni članek, s katerim želimo prevzeti narativo starikavih tehnoloških skeptikov, ki kričijo ”TELEFON SLAB”. Prej gre za razmišljanje, s katerim skušamo utemeljiti stališče, da za to, da ljudje kupujejo vedno večje pametne telefone in pozabljajo na manjše, ni racionalne razlage. Kupci ne kupujejo telefonov z večjimi zasloni, ker se je rob stanjšal do te mere, da jih pametnjakovič z gigantskim zaslonom ne bo več žulil v ohlapnih hlačah. Večji telefoni postajajo popularni, ker naši stari, iracionalni, nezavedni možgani vedo, da velik zaslon pomeni tri borovnice, majhen pa dve. Ta razlaga ljudem verjetno ne bo všeč. Vsi imamo pač radi občutek, da za našim vedenjem stojimo mi sami, ne pa naši nezavedni impulzi.