Ne razumem igričarskih telefonov

Prvič, telefoni za igranje iger so povsem nepotrebni. Ja, mobilne igre so izredno donosne, a so hkrati tudi nezahtevne. Velika večina mobilnih iger je enostavnih, dvodimenzionalnih in grafično nezahtevnih. Igričarske računalnike lahko razumem; napredne 3D-igre z realističnimi upodobitvami sveta v visoki ločljivosti pač ne delujejo na cenenem prenosniku, ki smo ga kupili v najbližji diskontni trgovini za nekaj sto evrov. A na mobilni strani je slika drugačna. Trenutno je na primer zelo popularna igra Among Us, ki nas ne pritegne z dodelano grafiko in privlačno upodobitvijo sveta, ampak z enostavnostjo in zabavnostjo. In ja, brez težav jo poganja tudi pet let star "pametnjakovič". Lahko bi ugibali, da je trg mobilnih iger tako donosen ravno zaradi svoje dostopnosti; za dostop do najnovejše in najpopularnejše igre ne potrebujemo dragega računalnika ali precenjene konzole, dovolj je naš zanikrn pametni telefon. A vrnimo se k bistvu: mobilne igre so tako enostavne in nezahtevne, da preprosto ni potrebe po "mišičastem", zmogljivem telefonu.

Že slišim kritiko navdušenih mobilnih "gamerjev". Pred nekaj leti so na mobilnikih vzcvetele igre "Battle Royale", za katere si v resnici potreboval soliden mobilni telefon. PubG in Fortnite sta zahtevala vsaj srednjerazredno drobovje. Za take igre bi bil torej igričarski telefon z vrhunskimi specifikacijami idealen; nič se ne more meriti z dovršenostjo in strojno močjo telefona, ki je ustvarjen z gamerji v mislih, kajne? Žal se lahko z "gaming telefonom" po zmogljivosti primerja vsak visokorazredni "pametnjakovič". Ja, prav vsak.

Za začetek je treba razumeti realnost mobilnega sveta: za razliko od namiznih računalnikov in prenosnikov, za katere je na voljo množica procesorjev in grafičnih kartic, je v mobilnem svetu izbire malo. Procesor je neločljivo povezan z grafično kartico na skupnem čipu, na trgu pa je zelo malo različic vrhunskih mobilnih čipov. V vrhunskem "mainstream" segmentu je vsako leto na voljo le trojica vrhunskih mobilnih čipov: Qualcommov Snapdragon, Samsungov Exynos in Applova A-serija. Dragi "gaming telefoni" brez izjeme uporabljajo Qualcommove čipe, ker so edini dostopni vsem proizvajalcem. Proizvajalci igričarskih telefonov se torej ne trudijo telefona izboljšati z lastnimi inženirskimi presežki in z izbiro najdražjih in najboljših komponent, ampak s police vzamejo najboljši generični čip, ki je v tistem trenutku na voljo, in ga vržejo v svoje ohišje. Z generičnim čipovjem ni načeloma nič narobe; ker je mobilnih procesorjev in grafičnih kartic malo, so lahko aplikacije veliko bolje optimizirane. Težava je v tem, da "gaming telefoni" obljubljajo izjemno in nepopisno zmogljivost, ki pa je v resnici identična zmogljivosti neigričarskih telefonov visokega razreda.

Ja, najnovejša S-serija, najnovejši Oneplus, najnovejši LG-jev "G", Sony, HTC ali iPhone se bo ponašal z enako zmogljivim čipovjem kot načičkan igričarski telefon ASUS ali RAZER. Podobno je z zasloni, velikostjo baterije, količino vgrajenega spomina ... Proizvajalci "gaming" telefonov pač vzamejo najboljše, kar je v tistem trenutku dostopno na tržišču (in kar ima večina običajnih telefonov visokega razreda), pri čemer se ne ukvarjajo s tem, da bi resnično ponudili kaj več. Da se tehnično podkovani tehnološki navdušenci ne bi počutili ravno naplahtane, v telefon "vržejo" eno ali dve specifikaciji, ki po surovih številkah izstopata, a večinoma zares ne prispevata k boljši uporabniški izkušnji. Asusov novi ROG phone 5 ima denimo neverjetnih in nepotrebnih 18 GB rama, čeprav razlike med 18 in 12 GB (ki je trenutni standard pri telefonih visokega razreda) nikomur ne uspe opaziti. Nepotrebno visoke specifikacije bi še prenesli, če igričarski telefoni zaradi svojega statusa ne bi iskali bližnjic na drugih področjih. A jih. V primerjavi z "navadnimi" telefoni igričarski telefoni velikokrat izpustijo brezžično polnjenje, tanke robove in vrhunske kamere.

Da bo nepotrebnost igričarskih telefonov še očitnejša, lahko navedemo dejstvo, da večina zahodnjakov tako ali tako že ima telefon, ki je po zmogljivosti primerljiv z "gaming" telefonom. Podatki kažejo, da večina Američanov kupuje nove visokorazredne telefone (ki imajo enako čipovje kot najnovejši "gaming" telefon), ker je zanje vedno na voljo ugodno financiranje preko operaterjev. Če se bo igra zatikala na našem novem mobilniku, je torej zelo verjetno, da bi se zatikala tudi na najnovejšem "gaming" telefonu.

Kako torej "gaming" telefoni upravičijo oznako "gaming"? S specifikacijami več kot očitno ne. To se trudijo doseči z gamerskim kičem. Vpadljiv dizajn. Ostre linije. Nepotrebne žive barve. Telefon, ki išče pozornost, na kratko. Okej, okej, mogoče ne razumem igričarske estetike. In nič ni narobe z ljudmi, ki so jim všeč vpadljivi telefoni. Problem nastane, ker se zdi, da je ta estetika edini razlog za obstoj igričarskih telefonov in hkrati način, da prepričajo naivne kupce, ki igričarski videz povezujejo z boljšo zmogljivostjo. Tako lahko na najnovejših igričarskih telefonih zasledimo ogromno besedila, npr. "Republic of Gamers" ali "For those who dare". Če vam ni jasno, kakšno vrednost dodajo veliki logotipi, vpadljive linije in potrditev napisov, ki nas prepričujejo, da si upamo (... kupiti precenjen telefon?), niste edini. Tudi niste edini, če ne razumete svetlečih logotipov, pri katerih lahko sami spreminjamo barvo, ali majhnih zaslonov na hrbtni strani, ki predvajajo (igričarske) animacije. Na kratko, zdi se, da je edina dodana vrednost igričarskega telefona dizajn, ki vsem sporoča, da smo igričarji. 

Da vseeno pohvalimo to, kar je vredno pohvale. Brez igričarskih telefonov bržčas ne bi imeli mobilnih telefonov z zaslonom s hitrim osveževanjem. Razer phone je bil prvi, ki je ponujal 120-Hz zaslon v mobilni obliki. Ko so ocenjevalci z navdušenjem pohvalili gladkost slike, so počasi začeli slediti tudi drugi veliki proizvajalci. Resnična prednost igričarskih telefonov so tudi dodatni gumbi, ki jim lahko dodelimo določene funkcije v določeni igri, kar je uporabno, čeprav je iger, ki bi jih dodatni gumbi izboljšali, relativno malo. Na kratko, "gaming" telefoni so na trg prinesli nekaj novosti, ki so zanimive, a gre vseeno v veliki meri za telefone, ki lahko svojo ceno in položaj upravičijo le z ekscentričnim dizajnom. In tudi dizajn ni vedno dovolj; po le dveh generacijah je Razer leta 2018 obupal nad nišo igričarskih pametnih telefonov, kar kaže na zgrešenost osnovne ideje.

A čeprav je Razer odnehal, drugi niso. In videti je, da so sploh pri Asusu našli skupino ljudi, ki očitno kupi dovolj njihovih ROG-telefonov, da se jim splača vsako leto predstaviti novo generacijo. Kdo torej kupuje igričarske telefone? Prva stranka so ljudje s posebnim okusom, ki jim ustrezajo vpadljive linije, ceneni napisi in svetleči logotipi. Druga stranka so neinformirani potrošniki, ki igričarski videz povezujejo z večjo zmogljivostjo, ki je v resnici ni. Tretja stranka pa so zapriseženi igralci iger, ki si po novem Playstationu in nadgrajenem računalniku želijo še eno stvar, s katero bi lahko svetu sporočili svojo pripadnost gamerski sekti. Tretja skupina se po vsej verjetnosti zaveda, da igričarski telefoni niso strojno zmogljivejši, a jih vseeno privlači jasna povezanost z industrijo. In verjetno prav tretja skupina prestavlja glavnino kupcev, sploh glede na vpadljive igričarske dodatke, ki jih dobimo poleg kričečega telefona; ob novem ROG-telefonu npr. dobimo igričarsko kapo in igričarske dodatke, s katerimi lahko okrasimo dom.

Glede na to, da se igričarski telefoni prodajajo, je očitno, da zanje obstaja trg. Glavna težava je torej to, da ljudje zaradi marketinga pričakujejo boljšo zmogljivost, ki je ti telefoni v resnici ne ponujajo. A če se stranka zaveda, da je ROG 5 enako zmogljiv kot S21, težko obsojam njen nakup. Morda res ne razumem igričarskih telefonov. Lahko se zgražam nad specifično estetiko, lahko se pritožujem nad nepotrebnostjo, lahko kritiziram tiste, ki igričarske telefone kupujejo z idejo, da gamerski logotip pomeni zmogljivejši telefon. A ne glede na moje mnenje nekaterim ljudem igričarski telefoni ustrezajo. Naj jim bog požegna, dokler se zavedajo njegovih omejitev. Zaradi takih ljudi ostaja trg pametnih telefonov zanimiv. Zanimivejši trg pa seveda pomeni več materiala za tehnološke pisce, nad čemer res težko viham nos.