Kateri prenosni računalnik izbrati, če ste se vpisali na fakulteto?

Debela, težka računala, ki so jih vse povprek vlekli iz torb, so napovedovala, da bo marsikateri od mojih novih sošolcev do petdesetega leta imel že hude probleme s hrbtom. No, pa šalo na stran. Prenosniki so bili (v veliki večini) za študij povsem neprimerni. In to me je spodbudilo k pisanju članka, s katerim bom morda vsaj kateremu od prihodnjih brucev nekoliko olajšal neizogibni študij. Ker se zavedam omejitve študentskega proračuna, sem se osredotočil na pisanje o prenosnikih, ki stanejo manj kot 1000 evrov.

Thicc je morda in, ampak ne pri prenosnikih

Da najprej razčistim eno stvar: (vsi) računalniki, ki sem jih zasledil, niso bili cenena, deset let stara grozljivka, ki ves čas brni in šklepeta, ko zapisuje podatke na trdi disk s polžjimi hitrostmi. Medtem ko je ves čas priklopljena na elektriko, ker je baterija že zdavnaj umrla, seveda. Ne, jasno je bilo, da je marsikatera naprava nova. A kljub temu so očitno nakupovali le na podlagi ''boljših'' številk na papirju. Ko sem pred nekaj leti sam iskal nov prenosni računalnik, so tudi mene sprva res privabljale prav ponudbe, ki so prek privlačnih številk in zvenečih imen procesorjev obljubljale najboljšo zmogljivost.

A hitro se je izkazalo, da morajo proizvajalci pri takšnih napravah pač privarčevati nekje drugje. Debela plastična ohišja, velika teža, nekompaktne dimenzije in baterija, ki, dokler se po hitrem postopku ne postara, zdrži ravno za ogled daljšega filma. Skratka, za fakulteto povsem neprimerno.

''Fit'' računalnike je treba plačati

Ni naključje, da v cenovnem rangu od tisoč do tri tisoč evrov najdemo primerke, ki po zmogljivosti ne prekašajo cenejše ponudbe v rangu od 500 do tisoč evrov. Pri dražjih primerkih pač plačamo za to, da dobimo inženirsko in estetsko dovršen paket, ki je izdelan precej bolj kakovostno in ima občutno boljši zaslon.

A študenti si (z redkimi izjemami) tako velike investicije ne moremo privoščiti. Na srečo tudi med cenejšimi modeli najdemo primerke, ki so tanjši, lažji in imajo večinoma tudi boljšo baterijo in boljši zaslon. A za prenosljivost plačamo z opazno slabšimi specifikacijami. Sam verjamem, da bo za študij dovolj zmogljiva malodane katera koli naprava, za katero smo odšteli več kot 400 evrov. Zato prihodnje bruce spodbujam, da računalnik, preden zanj zapravijo nakazilo študentskega servisa, najprej 'potežkajo' in se prepričajo, da sploh gre v študentsko torbo. Zmogljivost naj pride na drugo mesto.

Kaj pa zmogljivost?

Seveda se izplača pobarati tudi kakšnega ''geek'' kolega, da preveri, če bo drobovje preneslo pisarniški paket in brskanje po spletu med predavanji. Vsem nesrečnežem, ki takšnega kolega nimajo, pa lahko namignem: če je v imenu procesorja i (velja za Intel procesorje), če ima vsaj 4GB rama in če se ponaša s ssd diskom, bo dovolj.

''Ampak jaz nočem kompromisov!''

Za vse, ki tako kot jaz nočejo sprejemati kompromisov, hkrati pa imajo študentski proračun, imam odlično rešitev: rabljeni prenosniki. Vas že vidim, kako se držite za glavo: rabljeno, to pa ne, pravite. Saj se še spomnite, kako je stric kupil na bolhi to-in-to, na koncu pa ni delalo. Razumem, kupovanje rabljenih stvari pač prinaša svoje tveganje.

A sam v več letih iskanja cenejše rabljene tehnologije še nisem imel slabe izkušnje. Nasprotno, za majhen denar, za katerega bi med novimi aparati dobil bore malo, sem dobil kakšno leto staro napravo, ki je v osnovi stala krepko čez jurčka. Tako lahko uživam v odličnih zaslonih, celodnevni bateriji in seksi ohišju, plačal pa sem toliko kot moj sosed, ki benti nad novo razpoko v sijoči plastiki. Seveda svetujem, da se s prodajalcem sestanete osebno in pred nakupom napravo temeljito pregledate. Lahko se zgodi, da kupite tudi rabljen prenosnik, ki je še v garanciji, pa vas prodajalec vseeno ogoljufa. A zame se to tveganje poplača vsakič, ko iz torbe potegnem svoj estetki kos aluminija.