Kamere v prestižnih pametnih telefonih ali pet razlogov, zakaj ljudje še vedno kupujejo fotoaparate

A kljub hitremu razvoju mobilne fotografije je segment brezzrcalnih in zrcalno refleksnih fotografskih aparatov ostal relativno močan. Zakaj ljudje sploh še kupujejo profesionalne fotoaparate, če pa so novi mobilniki tako zelo zmogljivi? Tu je pet glavnih razlogov.

#1: Velikost senzorjev

Čeprav napredni fotografski sistemi sodobnih pametnih telefonov večinoma ponosno izstopajo iz zadka telefona, je prostor, ki ga imajo na voljo, še vedno zelo omejen. To pomeni, da je manj prostora za optične dele (leče ...), konkretno manjši pa je tudi senzor, torej del, ki zajema svetlobo. Na profesionalnih fotoaparatih so senzorji v primerjavi s temi, ki jih najdemo v pametnih telefonih, ogromni; že v »navaden« senzor velikosti APS-C bi brez težav spravili več kot deset povprečnih tipal iz pametnih telefonov, da o še večjih Full Frame senzorjih, ki jih najdemo v dražjih DSLR-jih in brezzrcalnih fotoaparatih, niti ne govorimo. To, da je senzor večji, logično pomeni, da lahko zajame več svetlobe.

Največjo razliko lahko opazimo ponoči, kjer lahko soliden DSLR ali brezzrcalnik brez težav funkcionira tudi brez bliskavice, pametni telefon pa je odvisen od programske podpore »nočnih načinov«. Večji senzor pomeni tudi, da je »pravi« fotoaparat sposoben manjše globinske ostrine (torej da je v fokusu en objekt ali del objekta, preostali del slike pa je z razdaljo postopno vedno bolj zamegljen), boka, ki ob tem nastane, pa je neprimerljivo lepša. Tudi globinsko ostrino znajo novejši pametni telefoni že zelo prepričljivo imitirati s pomočjo t. i. portretnih načinov, ki z vse številčnejšim pojavljanjem ločenih tipal, ki merijo le globino in tako znajo natančno določiti, kaj mora biti izostreno in kaj ne, postajajo vedno bolj prepričljivi. A »zelo prepričljivo« za tiste, ki želijo profesionalne fotografije, pač ni dovolj.

#2: Videoposnetki

Omejitve majhnih tipal v pametnih telefonih so, kot smo omenili, v glavnem povezane z nočnimi posnetki in pomanjkanjem (prepričljive) globinske ostrine in s tem (lepe) boke. Obe pomanjkljivosti so iznajdljivi proizvajalci na področju fotografij uspeli dokaj uspešno zaobiti, prvo z razvojem nočnih načinov, ki na nekaterih pametnjakovičih dobesedno navdušijo, drugo pa s portretnimi načini, ki znajo v dobrih pogojih na fotografije dodati res prepričljivo umetno boko. A čeprav lahko na področju mobilnega fotografiranja v dobrih pogojih in z malo sreče ustvarimo fotografije, ki so celo primerljive s temi iz »proper« fotoaparatov, je na področju videoposnetkov situacija povsem drugačna.

Če ste uporabljali mobilne portretne ali nočne načine, potem veste, da procesiranje velikokrat vzame nekaj časa, pri nočnih načinih pa moramo znatno dolgo tudi stati na mestu, da mobilnik zajame več fotografij in s kombiniranjem ustvari eno, ki je ustrezno posvetljena. Pri snemanju videoposnetkov, kjer na sekundo zajamemo vsaj 24 slik, za to preprosto ni časa. Pojavili so se že poskusi portretnega videonačina, ki pa so za zdaj še precej neprepričljivi. A tudi če bomo s hitrim napredkom strojne in programske moči v nekaj letih z mobilnikom že lahko snemali prepričljive videoposnetke z umetno boko, bo pomanjkljivosti nočnega snemanja precej težje zaobiti, saj za tako hitro ustvarjanje več sličic in njihovo združevanje ni niti časa niti strojne moči, da sploh ne govorimo o tem, da se med snemanjem večinoma še ves čas premikamo. Jasno je torej, da imajo proizvajalci DSLR-jev in brezzrcalnih aparatov v (amaterskih) snemalcih še lep čas zagotovljene zveste kupce.

#3: Objektivi in prilagodljiva zaslonka

Težavo omejenosti na eno goriščno razdaljo mobilni telefoni že lep čas rešujejo z vključevanjem tipal, pri katerih ima vsako svojo fiksno goriščno razdaljo. Ultra-širokokorna, širokoktna in »telephoto« kamera so v dražjih mobilnikih postale skorajda že stalnica. Res je, da je mobilno menjavanje med različnimi goriščnimi razdaljami lahko zelo zabavno in olajša marsikatero foto-situacijo, a so omejitve žal še vedno prisotne. Najbolj očitna je seveda ta, da se proizvajalci zelo pogosto posvetijo le glavnemu fotografskemu tipalu, ostala pa so deležna precej manj pozornosti in tako večinoma zaostajajo na področju velikosti tipal, ločljivosti, odprtosti zaslonke in barvne natančnosti, kar povzroči, da so prehodi med različnimi tipali zelo opazni, predvsem v slabših svetlobnih pogojih pa se lahko največkrat zanesemo le na glavno kamero. Marsikateri proizvajalec določene funkcionalnosti kamere, kot so npr. profesionalni način in visokoločljivostni video, omeji le na glavno tipalo, kar resnim mobilnim fotografom in filmarjem predstavlja še dodatne preglavice.

Resna omejitev mobilne fotografije je tudi fiksnost zaslonke; ker so senzorji majhni, si želijo proizvajalci zaslonko pustiti čim bolj odprto. Tako najdemo telefone, ki imajo zaslonko fiksno nastavljeno tudi na f/1,5, kar seveda prepusti ogromno svetlobe in olajša nočno fotografiranje, a hkrati predstavlja druge omejitve. Glavna hiba zelo odprte zaslonke v kombinaciji z rastočimi (a vseeno še vedno precej majhnimi) mobilnimi fotografskimi tipali je, da je območje, ki je izostreno, izredno majhno. Tako se lahko zgodi, da bomo fotografirali nek predmet, a bomo v fokusu lahko obdržali le njegov del. To je lahko zelo neprijetna lastnost, saj določene fotografije zaradi tega učinka delujejo neostro. Hkrati naravna boka, ki nastane, zaradi slabše optike in manjših senzorjev velikokrat ni preveč lepa in ne doda ravno k občutku profesionalnosti. Še lani je Samsung sicer na veliko promoviral spremenljivo zaslonko v liniji S9 in S10, a so bili mlačni odzivi in nenavdušujoči rezultati dovolj, da so idejo v letošnji liniji S20 povsem opustili.

Pravi objektivi, ki jih tako radi pripenjamo na DSLR-je in brezzrcalnike, poleg prosto nastavljive odprtosti zaslonke velikokrat omogočajo tudi prosto nastavljivo goriščno razdaljo (»zum«), kar je neprimerljivo boljše od treh fiksnih na mobilniku, med katerimi sliko »štuka« digitalni zum. Tisti s pravimi DSLR-ji in brezzrcalniki, ki si lahko privoščijo raznorazne pregrešno drage objektive, imajo torej za svoje potrošniške razvade izvrsten izgovor.

#4: Več ni vedno več

Jasno je, da je za marsikateri adut mobilne fotografije zaslužen prav bliskovit razvoj programske opreme, ki poleg prepričljivih portretnih in nočnih načinov izboljšuje še stabilizacijo, ostrino, barve ... To pripelje do tega, da surove specifikacije mobilnih kamer velikokrat ne povejo celotne zgodbe. Velike številke s sabo pogosto prinesejo tudi kompromise, o katerih v reklamah ni govora. S20 Ultra, recimo, se res lahko pohvali z velikim, 108-megapikselskim senzorjem, a se hkrati odpove zmogljivemu dual-pixel avtofokusu, v kombinaciji z zelo odprto zaslonko ga teži tudi izredno ozko območje ostrine. LG je res prvi predstavil trojno kamero, ni pa bilo govora o očitnih barvnih razlikah med tipali. Sony se je dolgo časa hvalil z izvrstnimi foto-specifikacijami, s tipali z največjo ločljivostjo in odličnim načinom počasnih posnetkov, a je izkušnjo pokopala neodzivna programska oprema. Huawei je prvi ponudil neverjetno 50-kratno povečavo (letos že 100-kratno), ki pa je pri večjih vrednostih postala že povsem neostra. Google je s Pixli ponujal najboljšo digitalno stabilizacijo videa, a so bili zato končni posnetki obrezani in precej drugačni od tega, kar smo opazovali na zaslonu. Prvi mobilniki z možnostjo 8K snemanja so res impresivni, a konkretno obrežejo sliko, dobesedno goltajo spomin in omejijo tako osnovne funkcije, kot je ostrenje. Lastnosti, ki na papirju zvenijo izvrstno, v praksi pokažejo tudi marsikatero pomanjkljivost.

Stvar je v tem, da se že za precej manj kot 500 evrov da kupiti telefon, ki bo z glavno kamero delal slike IN videoposnetke, primerljive z najboljšimi (khm.. Pixel 4A). Seveda se bomo morali odpovedati noro visokim ločljivostim, periskopskim kameram, menjavanju goriščnih razdalj in snemanju v skorajda neuporabno visoki resoluciji, a bo ravno zato, ker mobilna fotografija že v osnovi sloni na programski opremi, možno v poceni pametni telefon spraviti neverjetno veliko. Zelo hitro se pokaže t. i. zakon zmanjševanja donosov (the law of diminishing returns), ko za več denarja dobimo kako zabavno in uporabno funkcionalnost več in še kako noro specifikacijo, s katero se lahko pohvalimo, a na končni rezultat to ne bo imelo tako astronomskega vpliva, kot bi glede na razliko v ceni pričakovali.

Z DSLR-ji in brezzrcalnimi fotoaparati je torej precej lažje dobiti zaokrožen paket, ko točno vemo, kaj dobimo, marsikaj pa lahko z dodatno opremo in objektivi tudi prilagodimo, hkrati pa nimamo občutka, da bi za nekajkrat manj dobili primerljive rezultate.

#5: Preprosto... občutek

Vsi, ki so kdaj v rokah držali konkretnejši DSLR ali brezzrcalnik, vedo, da je slikanje s pravim fotoaparatom nekaj posebnega. Od tega, kako lepo sede v roko, do tega, kako odzivni so gumbi, kako gledamo skozi kukalo in slišimo zadovoljujoč »klik«, ko naredimo sliko. Še tisti, ki o fotografiji nimajo pojma in se ves čas držijo zelenega »AUTO« načina in preklopijo na »P«, ko se počutijo avanturistično, se na občutek profesionalnosti, ki ga vzbujajo pravi fotoaparati, hitro navlečejo. Tudi zato ima malodane vsaka družina doma drag fotič, ki ga je kupil nekdo v stanju ekstaze, ko je pri kolegu poskusil in se zaljubil v občutek »pravega fotografiranja«.

Vsi poznamo fotografsko maksimo, da je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imamo s sabo. In čeprav je res, da smo za to, kako dobri so postali fotoaparati, ki jih ves čas nosimo po žepih, lahko le hvaležni, se hkrati vsi strinjamo, da med drsenjem in klikanjem s prsti po steklu, medtem ko telefon nerodno držimo z obema rokama, in držanjem masivnega držala, klikanjem gumbov in poslušanjem škljoca zaslonke ni nobene primerjave.