Fotofiniš so prvič uporabili leta 1948 na olimpijskih igrah v Londonu, od tedaj pa je fotofiniš pogosto edini pravi razsodnik. Tej kameri so nekoč rekli kar čudežno oko.
Fotofiniš posname ultrahitra kamera, ki za vsako tisočinko sekundo posname svojo fotografijo. Posebna kamera, ki je poravnana s ciljno črto, je sposobna zajeti na tisoče sličic na sekundo (t.i. fps). Vsak sličica v dolžino meri en slikovno točko (piksel) in tisoče slikovnih točk v višino.
Kamera znamke Omega Scan'O'Vision Myria, ki so jo uporabljali tudi na cestni kolesarski dirki na olimpijskih igrah v Toku, posnema 10.000 fotografij na sekundo v ločljivkosti 1x2048 slikovnih pik (logika za tem je podobna fotografiji v časovnih presledkih, t.i. time lapse fotografija). Kamera ne uporablja zaklopke, zato ji ne uide prav nič. Za vsako tisočinko sekunde tako obstaja svoja fotografija, ki jih v eno združi program. Ta ustvari fotofiniš in v tesnih finiših določi, kdo je prvi prečkal cilj.
Kar vidite je ena sličica skozi čas. Zato ni klasičnega ozadja. Na posnetku so tekmovalci pri miru, medtem ko so napere na obročih ukrivljene, saj se kolesa med prečkanjem ciljne črte obračajo (ker so hitrejša od hitrosti osveževanje fotoaparata, ki je pri Tissotu 1/10.000 sekunde, kar je v tem primeru najmanjša razlika med tekmovalci, ki jo lahko izmerijo), ozadje, ki je statično, pa zabrisano. Končna slika je posnetek ciljne črte razpotegnjene v času. Kaj pa tista rdeča črta, ki se premika. To pristojni uporabljajo, da določijo relativen položaj kolesarja/tekača/čolna ipd. ob prečkanju ciljne črte. To lahko naredijo, ker je cel posnetek trenutek, ko so kolesarji ali drugi tekmovalci prečkali ciljno črto.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV