POZOR! Če ne želite izgubiti vseh podatkov in fotografij, morate storiti TO!

Arhiv v oblaku
Odkar imamo na voljo množico storitev brezplačne hrambe datotek na internetu, varovanje povzroča manj glavobola. Če ste kolikor toliko v stiku z najnovejšimi programi in storitvami, je marsikaj ves čas varno shranjeno. Fotografije iz telefona so nekje v oblaku, enako velja za datoteke pisarniških zbirk. To seveda velja, če te možnosti niste zavestno izklopili. Oblačne storitve uveljavljenih ponudnikov so zagotovo najboljša in najbolj preprosta rešitev. Datoteke, shranjene v oblaku, so namreč varne pred raznovrstnimi škodljivimi kodami in tudi če se nam pripeti kaj neljubega, jih pozneje vedno lahko povrnemo. Prostorska omejitev brezplačne rabe teh storitev nam običajno zadostuje za hranjenje podatkov, če pa dodamo še fotografije in video posnetke, lahko dodatni prostor v oblaku dokupimo za razmeroma nizko ceno.

Na takšnih in drugačnih pomnilnikih
Marsikateri napredni uporabniki so si v svojem omrežju omislili diskovno polje z več diski (NAS), ki med drugim varuje pred odpovedjo diska, hkrati pa je dostop do njih skoraj enako hiter kot do pomnilnika v napravi. Vendar pozor: diskovna polja niso primerna za klasičen »arhiv«, predvsem pa ne varujejo pred hekerskimi napadi. Izpopolnjeni izsiljevalski virusi lahko namreč prek omrežja zašifrirajo tudi tam shranjene datoteke, vsi diski lahko odpovedo ob udaru strele, kar kaže na to, da so diskovna polja sicer primerna kot skladišče podatkov za vse naprave v omrežju, a hkrati ne zagotavljajo varnostne kopije za nepričakovane primere.

Še pred kratkim smo varnostne kopije hranili na optičnih nosilcih (CD, DVD …), ki pa jih ravno ne priporočamo, saj se po nekaj letih lahko zgodi, da niso več berljivi. Danes sta zato za domačo robo primernejša dva nosilca, zunanji trdi disk in USB-ključ. Ko se odločimo, da bomo ročno naredili arhiv, je najbolje, da napravo (računalnik) za ta čas odklopimo z interneta. Ko na disk ali ključ prenesemo datoteke, ga iz naprave odstranimo, saj bi bil v primeru, da je stalno priklopljen, enako dostopen za viruse kot diskovni prostor v računalniku ali diskovno polje. Zunanji diski in ključki niso zelo občutljivi, praktično je, da za shranjevanje potrebujejo malo prostora.

Zaključek
V članku ni govora o "resnem" arhiviranju, ki hkrati ponuja tudi dolgotrajno hranjenje podatkov, temveč o ročnem arhiviranju, ki ga naredimo zato, da se zavarujemo pred izgubo podatkov, ki bi lahko nastala zaradi nepričakovanih dogodkov. Kdor ima res pomembne zasebne ali poslovne datoteke, bo moral razmisliti o profesionalni rešitvi.

Za večino pa bo dovolj, da tistih nekaj datotek, ki jih letno spišejo sočasno z »goro« družinskih fotografij, hranijo tudi na pomnilnikih, ki niso ves čas delujoči in niso priključeni v omrežje. In še nekaj. Ena varnostna kopija običajno ni dovolj, zato naj bodo datoteke shranjene sočasno v oblaku in na dveh USB-ključkih ali zunanjih diskih (v primeru, da en odpove). Najbolj mirno bomo torej spali, če bomo pomembne datoteke hkrati shranili vsaj na treh fizično ločenih mestih!

Kako dolgo hraniti varnostne kopije, je odvisno vsebine in njene aktualnosti. Vsekakor je dobro, da podatke shranjujemo večkrat, periodično, in da imamo shranjene spremembe za vsaj nekaj period nazaj. Sprotno dnevno prepisovanje podatkov je namreč tvegano, saj se lahko hitro zgodi, da se recimo varnostna kopija okuži z virusom ali vsebuje že nekaj dni okvarjene datoteke. Takrat bomo veseli, če bomo imeli na voljo tudi starejše varnostne kopije. Seveda je to načelo pametno za sprotno hrambo, za stare arhivske podatke pa velja, da jih želimo dolgoročno. In pri teh velja še posebna previdnost pri izbiri medija in načina shranjevanja.