Obmetavanje, otipavanje, žalitve: Izživljanje otrok presega meje

V petek je na Osnovni šoli Vojnik šestošolec na šolskem hodniku med kratkim odmorom odrinil zaposleno na šoli in jo hudo poškodoval. Učiteljica si je pri padcu zlomila roko in utrpela udarec v glavo. Šola je takoj obvestila policijo in center za socialno delo, prav tako so z otrokom in starši opravili razgovor.

Ravnateljica OŠ Vojnik Olga Kovač je pojasnila da so takoj po napadu učiteljici ponudili prvo pomoč, nato pa so odpravili razgovor z otrokom ter obvestili njegove starše. Seveda so poklicali tudi policijo in obvestili center za socialno delo. Na vprašanje voditelja 24UR ZVEČER, ali so bili starši pokroviteljski in so poskušali krivdo za dogodek prevaliti na učiteljico, je ravnateljica odgovorila, da so bili starši nad ravnanjem sina zaskrbljeni, poškodovani učiteljici pa so se opravičili. Učenec kljub dogodku še vedno obiskuje pouk. Ali ga bo šola izključila, je še preuranjeno govoriti. Zakonodaja predvideva več vrst rešitev v takšnih primerih, opozarja ravnateljica. In sicer od vzgojnih opominov do premestitve na drugo šolo, a o tem zaenkrat na šoli še ne razmišljajo, je še dejala ravnateljica OŠ Vojnik.

Zaskrbljujoča dejstva o nasilju med slovenskimi najstniki

Dijaki nasilje najpogosteje zaznajo na šolskem hodniku in v okolici šole, okoli petina dijakov pa nasilja ne opazi nikoli. Po podatkih raziskave, dijaki nasilje najpogosteje opazijo med odmorom in po pouku. Med vzroki za nasilje naštevajo ljubosumje in antipatičnost, prav tako pa sta med pogostejšimi razlogi tudi stresno okolje in tekmovalnost. Več kot petina v raziskavi sodelujočih dijakov je med drugim navedla, da so že doživeli zbijanje šal na njihov račun, opravljanje, žaljenje in izločanje iz družbe. Nekaj manj kot petina dijakov je priznala, da so že izrekali neprijetne opazke, ščipali, okoli 15 odstotkov jih je priznalo tudi udarec, zaničevanje, širjenje slabih novic, okoli desetina pa tudi izsiljevanje, otipavanje in krajo. Na vprašanje, kaj običajno naredijo, ko so drugi nasilni do njih, je največ, in sicer okoli tretjina dijakov, odgovorila, da se branijo z besedami, nekoliko manj kot tretjina pa se jih brani tudi fizično, če je to potrebno. Okoli 14 odstotkov dijakov za to nasilje pove učitelju oziroma osebi, ki ima možnost, da na situacijo vpliva. Nekaj manj kot devet odstotkov dijakov, ki so sodelovali v raziskavi, pa je odgovorilo, da običajno ne naredijo nič.

Skoraj polovica dijakov meni, da so kazni za nasilneže premalo stroge. Da so kazni primerne, meni 28 odstotkov vprašanih. Po besedah Mesaričeve pa je zaskrbljujoče tudi, da se glede na podatke iz raziskave 65 odstotkov dijakov po trpinčenju v šoli ne bi želelo pogovoriti s šolskim svetovalnim delavcem.

Izživljali so se nad učiteljem

Lansko leto je italijansko javnost pretresel posnetek, ki so ga dijaki objavili na spletu, prikazuje pa, kako skupina srednješolcev med uro pouka učitelja ponižuje. Metanje papirčkov v glavo, žalitve, udarci ... to je le del tega, kar so srednješolci v italijanskem mestu Conegliano počeli nemočnemu učitelju, ki je nato vobupu zapustil učilnico. Vodstvo šole je v zvezi z dogodkom izključilo dva učenca, polovico razreda pa so začasno suspendirali. Vprašanje, ki ga je objavljeni videoposnetek sprožil, je, koliko je še takih primerov, o katerih pa učitelji morda ne upajo spregovoriti? Več je bilo tudi že primerov spolnega nadlegovanja učiteljic.

V Ameriki nasilje prestopa vse meje

Predvsem v Ameriki ima nasilje na šolah grozljivo zgodovino, saj tamkajšnji mediji že od davnega leta 1927 poročajo o tragičnih in nerazumnih streljanjih in pokolih. Prvi pokol, o katerem so poročali ameriški in svetovni mediji, se je zgodil že davnega leta 1927, ko je kmet Andrew Kehoe v šoli v mestu Bath v Michiganu podtaknil razstrelivo in s tem ubil sebe, šest odraslih in 38 otrok.

Paul Orgeron je septembra leta 1959 v osnovni šoli v Houstonu v Teksasu na šolskem igrišču razstrelil kovček, poln razstreliva in tako ubil tri otroke in dve odrasli osebi. Oktobra leta 1966 je komaj 15-letni David Black na srednji šoli v kraju Grand Rapids v Michiganu najprej ranil sošolca, nato pa ubil učitelja. Mesec dni kasneje se je zgodila nova tragedija - 18-letni dijak Robert Smith je v Mesi v Arizoni na lokalni kozmetično šoli ubil pet ljudi.

Leta 1974 se je masaker zgodil 30. decembra. Eden najboljših učencev na newyorški srednji šoli, Anthony Barbaro, je ubil hišnika in dva mimoidoča, nato pa si še pred začetkom sojenja vzel življenje. Februarja 1978 je 15-letni Roger Needham na srednji šoli v Lansingu v Michiganu ubil sošolca, ki ga je pred tem več let ustrahoval. Štiri leta je prebil v zaporu za mladoletne, kasneje je doktoriral iz matematike ter v Missouriju in New Yorku delal kot profesor. 13-letni John Christian je maja istega leta ubil učitelja Wilburja Graysona. Nekaj časa je preživel v psihiatrični bolnišnici, nato pa obiskoval drugo srednjo šolo.

Decembra 1997 je 14-letni Michael Carneal ubil tri študente, pet pa jih ranil v srednji šoli Heath v Kentuckyju. Marca 1998 sta komaj 11-letni Andrew Golden in 13-letni Mitchell Johnson sprožila alarm za požar, nato pa iz zasede streljala na svoje sošolce in učitelje v šoli Westside v mestu Jonesboru v zvezni državi Arkansas. Ubila sta jih pet, deset pa ranila. Maja 1998 sta v strelskem pohodu 15-letnega Kipa Kinkela v srednji šoli v Oregonu umrla dva najstnika, 20 je bilo ranjenih.

20. aprila 1999 se je zgodil medijsko verjetno najbolj odmevni strelski pohod, ki sta ga izvedla 18-letni Eric Harris in Dylan Klebold. Najstnika sta na srednji šoli Columbine ubila 12 sošolcev in učiteljica, 21 ljudi sta ranila, nato pa sodila sama sebi. Osem let pozneje, 16. aprila 2007, se je podobna tragedija ponovila na kampusu univerze Virginia Tech, ko je južnokorejski študent Čo Seung Hui ubil 32 študentov in ranil 17 ljudi, nato pa si je sodil sam.

Leta 2012 se je v Connecticutu zgodila še ena grozljiva tragedija. 20-letni Adam Lanza je tedaj postrelil 20 prvošolčkov in šest odraslih.

V Ameriki se že dolgo krešejo mnenja glede tega, ali je toliko nasilja prav zaradi lahkega dostopa do orožja ali ne, sicer pa je v prvi vrsti pomembno, da vsako nenavadno vedenje najstnika jemljemo resno, se z njim karseda umirjeno pogovarjamo, pri tem pa ni pomembno le to, kaj mu rečemo, temveč predvsem način, kako. Le tako lahko pomagamo, da se nam morda odpre, zaupa svoje težave ter se ne zapre vase in potencira svoje stiske.