Borilna veščina je v osnovi nabor sistemov priprav na boj, ki so nastali na podlagi preteklih izkušenj in so na ustrezen način urejeni in sistematizirani. Vsaka je močno zaznamovana z območjem in okoliščinami v katerih je nastala in odraža bodisi samoobrambo, tekmovalnost, fizično moč ali pa zgolj stanje in uravnovešenost duha.
Prvi zametki borilnih veščin se pojavljajo na Kitajskem v času dinastije Šja (Xia), pred nič manj kot 4.000 leti. Pobudnik je bil takratni cesar Huangdi, ki je svoja razmišljanja in priporočila o borbi spravil na papir. Podobno je storil tudi njegov največji tekmec Chi You, ki je vpeljal prva pravila za kitajsko rokoborbo. Sam izraz ’borilna veščina’ je nastal kasneje in izvira iz evropskih tehnik mečevanja v 16. stoletju.
Najbolj razširjena in prepoznavna zvrst je zagotovo karate, ki izvira z japonskega otočja Okinava. Tehnika samoobrambe zajema nabor udarcev z rokami, nogami, koleni in komolci, kakor tudi tehnike udarcev z odprtimi dlanmi – od tod tudi ime karate, ki pomeni ’prazna dlan’. Nastal je kot kombinacija kitajske borilne veščine kenpo in starih borilnih veščin tega japonskega otočja. V začetku dvajsetega stoletja so ga pričeli sistematično poučevati po vsej Japonski, po drugi svetovni vojni pa so ga posvojili ameriški vojaki, ki so mu v navezi s filmi iz šestdesetih in sedemdesetih let, prinesli svetovno slavo.
Priljubljenost je zahtevala tudi svojo ceno – za razliko od poduhovljenih izvirnih naukov starih mojstrov, se je zahodnjaški karate razvijal v izključno borbene in tekmovalne namene. ’’Karate je nenehni konflikt s samim seboj in življenjski maraton, ki ga lahko premagamo le z veliko mero samo-discipline. trdim treningom in lastnimi kreativnimi napori.’’ je dejal mojster karateja Shoshin Nagamine. Sodobni mojstri karateja so se začeli vračati h koreninam in naukom starih mojstrov, ki so poudarjali duhovno raven te borilne veščine.
Izostren um, koncentracija in moč, ki izhaja iz stanja duha. Vse to je potrebno doseči brez naporov in svojo usodo zaupati bogovom. Z veščino tradicionalnega karateja učenec ne razvija in spoznava le svojih psiho-fizičnih sposobnosti, pač pa razvije sposobnost razumevanja psiho-fizičnih sposobnosti nasprotnika in se s tem izogne spopadu, kar je osnovno načelo karateja. ’’Posameznik lahko resnično zmaga le, če se izogne spopadu.’’ Skozi naporne in disciplinirane treninge posameznik spozna, da čustva upravljajo s fizičnim telesom. Smisel tradicionalnega karateja je v obvladovanju telesa, uma, čustev in gradnje samozavesti. Medtem, ko se pristaši sodobnega karateja obkladajo s kopico brc in udarcev, se tradicionalna filozofija osredotoča na tehniko enega samega končnega udarca.
Manj je več, bi lahko dejali, priljubljenost tradicionalnega karateja pa vse bolj narašča. Veščina je primerna za vse starosti, ne glede na spol in je odličen način za spopadanje s tegobami vsakdanjega življenja.
Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV