Oživitev dinozavrov: Je to v resnici mogoče?

Znanstvenofantastično akcijsko dogajanje je postavljeno na otok Isla Nublar, kjer dvaindvajset let po katastrofalnih dogodkih nemoteno obratuje luksuzen tematski park, ustvarjen po izvirni ideji vizionarja Johna Hammonda. Na tem otoku ob obali Kostarike na deset tisoče gostov vsakodnevno spoznava prazgodovinske čudeže narave. Otroci ljubkujejo in jahajo nežne Triceratopse, množice pa vzklikajo, ko mogočni Mosasaurus skoči iz morja in se posladka z belim morskim psom. Družine z vsega sveta tako z varne razdalje navdušeno zrejo v dinozavre vseh vrst in velikosti, ki so ponovno oživeli, da bi ukročeni služili človeški zabavi. Ker zanimanje javnosti za obisk parka sčasoma upada, se lastniki odločijo, da bodo množice privabili z novo atrakcijo – s pomočjo genske manipulacije bodo ustvarili povsem novo vrsto dinozavrov. Prvi križanec je Indominus rex, njegova genetska sestava pa je strogo zaupna. Po nastanku v epruveti in odraščanju v popolni izolaciji, med katerim je pojedla svojega edinega sorojenca, je najnovejša atrakcija pripravljena na predstavitev javnosti …

Bi lahko Jurski svet postal resničnost?

Pred leti so v prvem delu Jurskega parka iz komarja, fosila iz jantarja, ki je nekoč pil dinozavrovo kri, ustvarili novega, pravega dinozavra, tokrat pa v filmu predstavljajo genetsko izdelanega superdinozavra. Verjetno se je že marsikdo med vami vprašal, ali je to resnično izvedljivo. Pri CNN so se lotili raziskovanja prav teh možnosti.

Poleg tega, da bi bilo zelo težko najti v jantarju shranjenega komarja z dinozavrovo krvjo, je tukaj še en razlog, zakaj bi bilo pridobivanje DNK dinozavra na tak način precej nemogoče. Organske molekule, beljakovine in DNK, se po smrti hitreje razkrajajo. Skoraj nikoli jih ni mogoče najti v kosteh, starejših od nekaj tisoč let.

Zamisli o tem, da bi se pri fosilih te molekule hranile dlje, so bile vedno kontroverzne. Iz najdenih okostij dinozavrov recimo še ni uspelo pridobiti DNK zapisa, medtem ko je že uspelo v fosilih najti druge molekule, vključno s krvnimi celicami, celicami kože, pa tudi molekule mišic, perja in drugih tkiv. Takšna ohranjanja so dolgo veljala prej za izjemo kot pravilo.

DNK se vseeno prehitro razkraja in v najdenih celicah v fosilnih ostankih DNK zapisa niso našli. So pa pridobili pomembne informacije o celičnih strukturah teh praživali in o organskih komponentah, kar omogoča nadaljnje raziskave izumrlih živali za kar so dolgo menili, da je nemogoče, a je z uporabo tehnologije še kako mogoče. Na podlagi takšnih odkritij lahko raziskujejo, ali so bili dinozavri res toplokrvna bitja z hitrejšim metabolizmom od ptic ali pa so bili bolj podobni reptilom. Morda res ni mogoče več oživeti dinozavrov, lahko pa se počasi premaknemo naprej in poskusimo razumeti več o njihovih fosilnih ostankih in biologiji.