Vse skupaj je ’zakuhal’ Nobelov nagrajenec
Zgodba o kemičnem orožju se prične v Nemčiji, ki je bila v začetku 20. stoletja vodilna sila na področju kemije in farmacije. Priznani nemški kemik Fritz Haber je iznašel način pridobivanja nitratov iz ozračja, ki so jih s pridom uporabljali v namene izdelovanja umetnih gnojil in eksploziva. Kot stranski produkt tovrstne proizvodnje so nastali strupeni plini. Haber je predlagal, da bi francoske položaje na fronti preprosto ’zaplinili’, v svojem laboratoriju pa je pospešeno razvijal bojni strup na osnovi klora.
Nemški generali so uporabi bojnega strupa sprva nasprotovali, sej naj bi bila neplemenita, z vedno hujšimi porazi in izgubami pa so novo ’tehnologijo’ le sprejeli. Haberja so imenovali za poveljnika ’kemične’ čete, ki je prvič ’udarila’ 22. aprila 1915. Na frontni črti v Belgiji so počakali na ugoden veter in proti francosko – alžirskim položajem izpustili 200 ton plina. Klor draži dihalne poti, sovražnik ni bil pripravljena na takšen napad in posledice so bile katastrofalne. ’Uspeh’ je Nemce opogumil, da so čez dva dni ’zaplinili’ še kanadske položaje. V obeh napadih je umrlo 5.000 vojakov, 10.000 so jih odpeljali na zdravljenje v bolnišnico, polovica pa jih je utrpela trajne poškodbe. Kljub začetnim uspehom pa Nemci niso izkoristili prednosti bojnega strupa. Ker so imeli na voljo le majhno število plinskih mask med izpuščanjem plina niso organizirali napadov in uporaba klora je počasi zamrla.
Na drugi strani pa so bile britansko – francoske sile ogorčene nad tovrstnim načinom bojevanja. Izdelali so primitivne plinske maske, s katerimi so opremili vojake, jeseni leta 1915 pa so tudi sami uporabili klor. Zaradi spremenljivega vetra je napad zahteval žrtve na obeh straneh, zavezniške sile pa so bolje izkoristile zmedo, preplavile prve nemške bojne linije, naletele na močno obrambno črto in v enem samem dnevu utrpele izgubo 50.000 vojakov.
Haber, ki je imel židovske korenine, je rad poudarjal ’’V miru se znanstvenik zavzema za dobrobit vsega človeštva, v vojni pa za dobrobit svojega naroda.’’ Leta 1918 je prejel Nobelovo nagrado za kemijo na področju sintetizacije amoniaka.
Iz ’primitivnih’ bojnih strupov so se kmalu razvili zapleteni kemični strupi. Odkritje je bilo naključno, zasluge pa tudi tokrat pripisujejo Nemcu Gerhardu Schraderju. Ta je iskal učinkovite načine iztrebljanja žuželk in poljskih škodljivcev, s čimer je nameraval človeštvo odrešiti lakote … no, stvari so malce zašle z začrtane poti. Med eksperimentiranjem s fosforjevimi in ogljikovimi spojinami je nekega dne odkril substanco, ki je dišala po jabolkih. Poduhal jo je in skoraj umrl. Nadaljeval je z razvojem in v letih do 1949 patentiral štiri živčne strupe – tabun, sarin, soman in ciklosarin. Strupi, ki se nikakor ne razumejo s človeškim živčnim sistemom.
Živčni strupi so dobili ime po svoji zmožnosti manipulacije s človeškim živčevjem. V običajnih razmerah nadzorujejo delovanje človeškega organizma možgani. To počnejo s pošiljanjem kemičnih signalov preko nevronov. Nevroni na podlagi ukazov stimulirajo posamezne mišice, ki se krčijo in raztezajo. Da mišice ne bi ostale skrčene, poskrbi posebni encim, ki razgradi omenjeno kemično spojino. Tudi živčni strupi vsebujejo tovrstno spojino, le da je odporna na omenjeni encim, mišice pa ostanejo v nenadzorovanem krču. Prizadeta oseba se tako zaduši z močjo lastnih mišic, krčenje pa povzroči tudi očiten znak izpostavljenosti živčnim plinom – močno zmanjšane zenice. Delovanje strupa je hitro, učinkovito, v organizem zaide z dihanjem in prek kože. Najbolj učinkovita zaščita so zaščitna oblačila in plinska maska, a kaj, ko so tovrstni napadi ponavadi nenapovedani. Za določene živčne strupe obstaja protistrup, vendar je ta neučinkovit, če je oseba predolgo izpostavljena. Kakorkoli, prizadete doleti mučno in dolgotrajno umiranje.
Za ali proti?
Svet se že dolgo bori za ukinitev kemičnega in biološkega orožja, vendar napori nikakor ne obrodijo sadov. Živčni strupi so bili uporabljeni med obema svetovnima vojnama, v Vietnamu, iraško – iranski vojni, britansko – argentinskem spopadu na Falklandskih otokih, vse pogostejša pa je uporaba v terorističnih napadih. Prvi so ga uporabili židovski skrajneži, ki so leta 1946 z arzenikom napadli zaporniško taborišče, kjer so bili zaprti pripadniki čet SS. Leta 1994 je japonska sekta prvič napadla s sarinom, ubila 8 oseb in poškodovala 200, leto kasneje pa so ob napadu na postajo podzemne železnice ubili 12 oseb in jih ranili preko 5.000. Leta 1999 so s klorom brezuspešno poskusili čečenski uporniki v Groznem, tri leta kasneje so se reševanja talcev iz rok čečenskih upornikov lotili ruski vojaki. Uporabili so živčni strup, za posledicami je umrlo vseh 42 teroristov in 119 talcev.
Kako se obraniti
Vonjate svežo travo? Mogoče je fosgen! Česen? Mogoče gre za arzin! Gorčica? Iperit! Sadje? Soman! Težko je vedeti. Če se po svetu ne potikate v kemičnem oblačilu in plinski maski, se je pred tovrstnimi napadi težko zavarovati. Še večja težava je, da je večina sodobnih živčnih strupov brez vonja in brez barve, večina pa je smrtnih. Edina učinkovita zaščita, ki ne bo vplivala na vaš slog oblačenja je izogibanje kriznim območjem in obljudenim javnim krajem … z drugimi besedami – ostanite doma.
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV