Slovenec, ki je izven tega sveta

Nekje od konca štiridesetih let se je Vid, ki je bil tudi profesor psihologije, na slovenskem trgu utrdil kot eden literarnih velikanov knjižne scene in do danes je napisal neverjetnih devetdeset knjig s področja mladinske literature, znanstvene fantastike ter psihologije. In pri tem ne štejemo rokopisov, ki še čakajo na izdajo.

Gospoda Pečjaka smo srečali na srečanju novoustanovljenega društva Zvezdni prah, kjer so ga sprejeli med svoje vrste kot častnega člana.

Pogovorili smo se tudi z ustanovnimi člani društva, na seji pa sta bila prisotna tudi predsednik ter podpredsednica Tolkienovega društva Gil Galad.

„Društvo Zvezdni prah je nastalo skoraj iz nekega obupa nad slovensko knjižno sceno, ki je milo rečeno v precej slabem stanju, razen morda nekaterih redkih izjem. Pri tem nikakor ne mislimo avtorjev, ki so po kakovosti popolnoma enakovredni, v mnogih primerih pa presegajo tuje. Tu bolj mislimo na promocijo, bralce, ki niti ne vedo, da so knjige izšle. Radi bi dali ljudem možnost, da spoznajo dela, ki se drugače ne morejo prebiti v medije,“ je društvo na kratko opisala Ružica Marija Barić Bizjak, ki je ena od ustanovnih članov.

In če to velja že za 'normalno' literaturo, potem je stanje za pisatelje iz področja znanstvene fantastike in fantazije še toliko hujše. In prav s tem namenom so se zbrali štirje pisatelji ter začeli iskati somišljenike. Bojan Ekselenski (napisal: Vitezi in čarovniki 1: Indigo otroci, Vitezi in čarovniki 2: Indigo novi svet), Amedeja M. Ličen (napisala: Nasvidenje, veličastni svet), Ružica Marija Barić Bizjak (napisala: Dangober: Spopad pri opozorilniku I-III) in Andrej Ivanuša (napisal: serijo knjig Čudovita potovanja zajca Rona, Vilindar, Rheia, Svetodrev ...) so ustanovili društvo pravzaprav z enim namenom, da povežejo ljudi iz vseh področij umetnosti, ki nekako spada pod fantazijo, znanstveno fantastiko in horor. Pri tem pa ne mislijo le na pisatelje, saj iščejo ljudi iz vseh sfer umetnosti. Tudi filma, slikarstva, fotografije in tako naprej. Njihov moto je preprost: „skupaj smo močnejši." In prav gotovo je takšna miselnost brca v pravo smer.

„Umetniki bi si lahko med seboj pomagali, pri promociji svojih del, pri sami izdelavi in ne nazadnje z nasveti,“ je pripomnila Amedeja.

„Po osamosvojitvi Slovenije je prišlo do hudega upada zanimanja za znanstveno fantastiko. 'Fandoma' pravzaprav ni, pisatelji nimajo promocije in vsak avtor je prepuščen samemu sebi,“ je dodal predsednik društva Andrej Ivanuša.

Med povabljenimi je bil tudi mladi pisatelj Martin Vavpotič, ki je svojo prvo knjigo (Dogodivščine Suike tima) izdal že v osnovni šoli, drugo (Pragozd) v gimnaziji, tretje (Čez veliko Zahodno morje) pa med študijem.

Predstavila se je tudi Tanja Mencin, ki je leta 2000 pod psevdonimom Juta Vennoni izdala prvenec Harlekinov padec, ki so ga kritiki pripisali izkušenemu avtorju. Temu delu so sledila dela: Skrajna meja, Samorastniški blues, pesniška zbirka Piramida ali dotik neba in epsko fantazijsko delo Varuhi v štirih delih (Viharna princesa, Enajsterica, Kriki usod in Potovanje k cilju).

A mislim, da nihče ne bo zameril, če omenimo, da je bil glavna zvezda večera Vid Pečjak, s katerim smo napravili čisto kratek intervju.

Kaj vas je pritegnilo, da ste začeli pisati znanstveno fantastiko?
To je že tako daleč nazaj, da bi se težko prav spomnil. Preprosto rečeno, rad sem imel pravljice, že kot otrok. In pravljice so pravzaprav fantazija, znanstvena fantastika.

Je povezava med psihologijo in znanstveno fantastiko? Ali morate ti dve sferi ločevati eno od druge ali sta prepleteni?
Vsekakor sta obe sferi prepleteni. Sam sem nekako začel z znanstveno fantastiko, ki pravzaprav nima pravega stika z realnostjo. Pod to vsekakor spada 'Drejček'. Sedaj pa sem seveda precej večji ljubitelj znanstvene fantastike, ki vključuje realnost, ki jo inkorporira v fikcijo. Zmeraj sem govoril, da je namen znanstvene fantastike ta, da bralca svari pred prihodnostjo.

Kakšno je vaše mnenje o stanju ZF na slovenskem knjižnem trgu?
Preprosto rečeno zelo slabo. In nič ne kaže, da bi se stanje kaj izboljšalo, ravno zato se morajo ustvarjalci in bralci tega področja med seboj povezati in pokazati slovenskim bralcem, da še zmeraj obstajamo.

Ali trenutno morda delate na kakšnem novem romanu/zgodbi?
Imam kar tri 'rokopise', ki bi jih lahko izdal, a je slovenski založniški svet precej nezainteresiran za znanstveno fantastiko. Verjetno imajo svoje razloge, ki pa jih ne razumem. V tujini je znanstvena fantastika med najbolje prodajanimi knjigami.

Kako sami vidite prihodnost?
Če gledam s področja ekologije, se bojim, da nas ne čaka nič dobrega, a verjamem, da smo še na tisti poti, ko stvari še lahko spremenimo.

Kakšna se vam zdi naša, čedalje močnejša odvisnost od tehnologije?
Sedaj se mi stanje še ne zdi kritično, a v bistvu smo sami tisti, ki kontroliramo tehnologijo. In sami smo tisti, ki bomo določili neke meje. Seveda pa lahko neko mejo zdravega razuma zelo hitro prestopimo.

Čeprav se nekako zdi, da se vsi zavedamo, da znanstvena fantastika in fantazija ni lahkotna, tako imenovana 'šund' literatura, temveč ima v mnogih primerih tudi izjemno psihološko ter filozofsko vrednost, pa je v Sloveniji čedalje bolj zapostavljena. In res je, če založniki teh dveh zvrsti ne morejo prodati, zakaj so police knjigarn dobesedno preplavljene s tovrstno tujo literaturo. Velikani slovenske znanstvene fantastike, kot sta recimo Vid Pečjak in Miha Remec, pa ne moreta dobiti založnika. Morda bi se morali tako založniki kot knjigarnarji in ne nazadnje tudi bralci vprašati, ali bomo pustili slovensko fantazijsko in znanstveno fantastično knjigo umreti. Po drugi strani pa se bodo morali nekoliko bolj angažirati tudi avtorji sami in prepričati svoje bralce.