Veselo pokopališče v Transilvaniji

Pokopališče domačini in tudi tuji obiskovalci imenujejo Veselo pokopališče, saj je tam namesto sivih spomenikov in uvenelih rož, polno barv, ročnih poslikav in vseh vrst rož. Na veliki večini grobov so ročno naslikani portreti umrlih, a prava posebnost so unikatni epitafi.

„Vsi, od frizerja do vaškega pijančka, imajo zapisane svoje zgodbe v barvitih slikah in vrezanih črkah,“ je dejala novinarka Christine Popp, ki je obiskala to nenavadno pokopališče.

Nagrobniki, ki so v glavnem v obliki križa imajo majhno streho, so veliki približno 1,5 metra in so izdelani iz hrastovine. Zanimivo je dejstvo, da imajo svoj pomen tudi barve, ki nagrobnike krasijo. Modra barva pomeni upanje in svobodo, rumena predstavlja plodnost, zelena zastopa življenje, rdeča strast, črna pa pomeni nepričakovano, prezgodnjo smrt.

Tako tudi barve govorijo zgodbo pokojnikovem življenju. Če je na nagrobniku več rdeče, pomeni, da je imela oseba strastno življenje, rumena po drugi strani pomeni, da je imela oseba veliko potomcev in tako naprej.

Patras je želel, da bi se po njegovi smrti tradicija nadaljevala in je zato izučil večje število vajencev, ki to tradicijo še danes ohranjajo živo.

Risbe pogosto prikazujejo osebe v vsakdanjem življenju: deklica na statvah, ženska, ki stepa preprogo, učitelj za mizo …

Danes v vasi umre v povprečju deset ljudi na leto in za vse naredi nagrobnike Dimitru Pop, Patrasov vajenec. Nagrobniki so še zmeraj narejeni ročno in še zmeraj pripovedujejo zgodbo preminulega, tako v barvah kot besedi.

Epitaf začetnika tradicije Stana Ioana Pătraşa:

„Od majhnega me ljudje poznajo kot Stana Ioana Pătraşa
Poslušajte me prijatelji
V mojih besedah ni laži.

Skozi vse življenje nikomur nisem želel žalega
delal sem dobro, kolikor sem lahko
Vprašajte kogarkoli.

Ah, moj ubogi svet
Težko je bilo živeti v njem.“

'Zabaven' epitaf o tašči:
„Pod tem težkim križem leži moja uboga tašča … Ne poskušajte je zbuditi, kajti če se vrne, mi bo odgriznila glavo.“

Epitaf vaškega pijančka:
„... povedal vam bom šalo:
rad sem imel žganje (tuica)
in s prijatelji v gostilni
sem večkrat pozabil po kaj sem prišel.“

V epitafe je Patras vpisoval tako dobre kot slabe lastnosti osebe, ki je umrla, saj je verjel, da dejanja pač zaznamujejo človeka tako v življenju kot v smrti. Tako je zapisal o moškemu z imenom Ioan Toaderu: „Ioan Toaderu je ljubil konje. A je ljubil še eno stvar. Da je sedel v gostilni skupaj z ženo drugega moškega.“

Podobno je na križu vaškega pijančka naslikana podoba okostnjaka, ki ga vleče v grob, medtem ko ta vase zliva žganje.

Sapantsko pokopališče je vsekakor eno najbolj unikatnih na svetu. Čeprav je še zmeraj kraj izgube in žalosti, pa vseeno predstavlja otipljiv spomin na ljudi, ki so v njem pokopani in ohranja njihove zgodbe žive.