Zanimiva dejstva o Vuelti, ki jih verjetno niste poznali

Če je italijanski Giro vrhunec spomladanskega dela sezone, francoski Tour pa poletnega, je španska Vuelta vrhunec jesenskega dela sezone, čeprav ni bilo vedno tako. Podobno kot Dirko po Franciji in Dirko po Italiji je tudi Vuelto najprej organiziral časopis, potem ko je založnik Juan Pujil sledil zgledu francoskega L'Auta in italijanske Gazzette. Z dirko je želel povečati naklado danes že ''pokojnega'' časopisa oz. večernika Informaciones, ki je glas o Vuelti ponesel v svet. Sprva je dirka potekala spomladi in ni bila mišljena kot mednarodna, zato tedaj prekrivanje z Girom, ki je s Tourom do takrat spisal že precej poglavij, ni bilo moteče. Vuelta je bila spomladanski ''krog'' vse do sredine devetdesetih, nato pa se leta 1995 iz prvega Grand Toura spremenila v zadnji Grand Tour sezone.

Prvih 50 kolesarjev – večinoma so ti nastopali individualno, saj sta bili zastopani le dve ekipi – se je na tritedensko kolesarsko odisejado od Madrida in nazaj odpravilo leta 1935 (29. aprila–15. maja). Prva izvedba je imela 3.425 kilometrov in 14 etap, s skupnim časom 120 ur in 7 sekund pa je slavil Belgijec Gustaaf Dellor (dirko je končalo 29 kolesarjev), ki je zmago ponovil leto kasneje, ko je dirka že štela 21 etap in bila 1.000 km daljša.

Vuelta je zares zadihala šele po letu 1955, saj so izvedbo vmes zmotile španska državljanska vojna (1936–1939), 2. svetovna vojna in nato še povojna izolacija – do tedaj so izvedli zgolj devet Vuelt. Ko so jo pod svoj dežnik vzeli v kolesarstvo zaljubljeni Baski oz. časnik El Correo Espanol – El Pueblo Vasco, je ob veliki podpori režima Francisca Franca španska pentlja začela pridobivala ugled in se mednarodno uveljavljati ter privabljati največja imena svetovnega kolesarstva. Vuelta je tudi preoblikovala pojem tritedenskih dirk in namesto maratonskih etap ubrala drugačno ''taktiko'' – v repertoar je začela vključevati krajše, bolj eksplozivne in karseda "nazobčane etape". Prva je na najvišjo raven vrnila tudi makadamske odseke.

Kot rečeno, je Dirka po Španiji najmlajši Grand Tour – letos poteka 76. izvedba – še zdaleč pa tudi ni najstarejša večdnevna dirka v Španiji. Ta status na Pirenejskem polotoku pripada Dirki po Kataloniji (Volta a Catalunya) in Dirki po Baskiji (Itzulia).

Če je začetek Toura in Gira pogosto gostilo mesto oz. kraj zunaj Francije oz. Italije, se je Vuelta le trikrat začela v tujini, in sicer leta 1977 s startom v Lizboni (Portugalska), leta 2009 v Assnu na Nizozemskem in leta 2017 v Nîmesu v Franciji. Leta 2020 bi morale prve tri etape potekati v okolici Utrechta na Nizozemskem, a je covid-19 organizatorjem prekrižal načrte in start so prestavili v Baskijo, kjer se je Vuelta začela prvič po letu 1961.

Prvi Slovenec, ki je nosil majico vodilnega na Dirki po Španiji, je bil Jani Brajkovič, ki je leta 2006 kot član ekipe Discovery Channel nosil tedaj še zlato majico vodilnega (po 7. in 8. etapi), sedem let kasneje pa je kot član Astane prvi prevozil ciljno črto na ekipnem kronometru in za en dan oblekel tedaj že rdečo majico vodilnega, v kateri smo tako zelo vajeni gledati Primoža Rogliča. Poleg omenjenih dveh so na Vuelti etapo slavili še Borut Božič, ki je leta 2009 poskrbel za sploh prvo slovensko zmago na tritedenskih dirkah, na španskih tleh pa sta bila uspešna tudi Matej Mohorič (leta 2017) in seveda Tadej Pogačar, ki je leta 2019 dobil kar tri etape in bil na koncu skupno tretji.

Mmajica vodilnega kolesarja v skupnem seštevku na Dirki po Franciji in Dirki po Italiji je bila vedno rumena oz. roza, majica vodilnega na Vuelti pa ni bila vedno rdeča. Sprva je bila oranžna, nato bela, pa spet oranžna, nato bela z rdečimi črtami, pa rumena, spet oranžna,  rumena, sledila je zlata, od 2010 pa je rdeča (maillot rojo).

Dirka po Španiji je bila samo dvakrat dolga več kot 4.000 kilometrov, najdaljša pa je bila leta 1941, in sicer je bila dolga kar 4.442 kilometrov. Te dirke se je udeležilo le 32 kolesarjev, kar je najmanj v zgodovini. Povprečno je bila med letoma 1960 in 1980 sicer dolga 3.060 km, med letoma 1980 in 2000 3.543 km, v tem tisočletju pa je povprečje blizu 3.200 kilometrov. Letos bodo kolesarji na poti do končnega cilja premagali 3.417 kilometrov. V zadnjih dveh desetletjih ima Vuelta v povprečju najkrajše etape v zgodovini. Te so v povprečju dolge 160 kilometrov. Najkrajša Dirka po Španiji je bila sicer leta 1963, ko so morali kolesarji premagati ''vsega'' 2.442 kilometrov. Najdaljša etapa do zdaj je imela 310 kilometrov, in sicer je bila to prva izvedba leta 1935.

Najvišja povprečna hitrost je bila na Vuelti dosežena leta 2001, ko je imel zmagovalec, Španec Ángel Casero, povprečno hitrost 42,534 km/h, na drugi strani pa je leta 1948 za zmago zadostovalo povprečje 25,72 km/h. Povprečna teža zmagovalca Dirke po Španiji znaša 66,1 kilograma – za primerjavo, Roglič tehta pribl. 65 kilogramov. Najtežji zmagovalec do zdaj je bil omenjeni Deloor, ki je bil težak 79 kilogramov, najlažji pa Britanec Simon Yates, ki je z 58 kilogrami slavil leta 2018.

Največ skupnih zmag na Vuelti ima nekdanji zvesti oproda Lancea Armstronga, Španec Roberto Heras, ki je špansko pentljo dobil štirikrat, s po tremi pa mu sledita Španec Alberto Contador in Švicar Tony Rominger. Kmalu bi se jima lahko pridružil še Primož Roglič. Največ dni v rdeči majici je do zdaj preživel Švicar Alex Zülle (48 dni). Največ etapnih zmag ima v žepu Španec Delio Rodríguez, in sicer 39, 20-krat pa je roke zmagoslavno v zrak dvignil Italijan Alessandro Petacchi.

Na Dirki po Španiji se je do zdaj le enkrat zgodilo, da so tri majice na koncu osvojili kolesarji iz iste ekipe, in sicer leta 1974, ko so karavani poveljevali člani ekipe Kas-Kaskol. Zmagal je Španec Jose Manuel Fuente, najboljši po točkah je bil njegov rojak Domingo Perurena, naziv najboljšega šprinterja pa je pripadel Javierju Elorriagi, tudi Špancu. Največ etapnih zmag na eni dirki ima Belgijec Freddy Maertens, ki je leta 1977 dobil kar 13 etap. Lani je razlika med Rogličem in Richardom Carapazom na koncu znašala 24 sekund, a to ni bila najmanjša razlika v skupnem seštevku. Leta 1984 je Erica Caritouxa in Alberta Fernándeza na koncu ločilo vsega šest sekund.