Trenerski izpadi: strategi, ki so se znesli nad igralci in pri tem presegli mejo dobrega okusa

Tudi Slovenija premore trenerje, ki jim je marsikdo očital špartansko vzgojo. Mednje zagotovo sodi Zmago Sagadin, ki ga je v zlatih časih, ko je sedel na klopi Olimpije, na tekmah razganjalo in se je drl in bil vseskozi na meji infarkta.

A je le redko, če sploh, je v odnosu z igralci prestopil Rubikon, ki pa je v športu precej zabrisan, vsaj ko gre za motivacijske metode. Podoben ''kaliber'' je Veselin Vujović, selektor slovenskih rokometašev in aktualni trener ekipe iz Zagreba, ki je znan po sočnem jeziku in izpadih ob robu igrišča. Ti so večino uperjeni zoper sodnikov in njihovih odločitev, te dni pa je po medijih zaokrožil posnetek, kako se je znesel nad Aleksom Vlahom, rokometašem ekipe iz zagrebške prestolnice.

''Umri, je*** ti život, da te je***, umri že, da te ne vidim več,'' je bilo slišati iz njegovih ust med tekmo z belorusko ekipo Meškov Brest v ligi SEHA. Njegove besede so naletele na buren odziv, srbskega rokometnega velikana, ki se je proslavil tako kot igralec, kot trener oz. selektor, pa je pokritiziral tudi nekdanji slovenski reprezentant Miha Žvižej, ki si kruh trenutno služi pri danski ekipi Ribe-Esbjerg HH. Da Vujović ni svetnik, ve vsak rokometni zanesenjak, a tokrat je šel po mnenju mnogih vendarle predaleč. V podjetju bi takšno ravnanje označili kot mobing. A šport je vendarle specifika. Pa vendar, bi v takem primeru Vlah Vujovića moral prijaviti?

Selektorja je okrcal tudi predsednik Rokometne zveze Slovenija, Franjo Bobinac. ''Čeprav je morda šlo za poskus spodbuditve ekipe, se je vse skupaj izrazilo kot velika nemoč, nazadnje pa spremenilo v nespodobno in neprimerno izjavo. Vsakdo lahko ima svoj značaj in cilj. Morda imajo podoben način komuniciranja tudi nekateri preostali veliki trenerji, vendar sam tega nikakor ne odobravam. Menim, da je šport, tudi tisti vrhunski, ne le tekmovanje, temveč tudi zgled in vzgoja mladih v zrele osebnosti. Kot sem že dejal, izjavo selektorja Vujovića obsojam in jo označujem za absolutno nesprejemljivo. Pri meni ima zaradi tega visoko dvignjen rumeni karton.''

Nedavno je pri naših južnih sosedih odmeval podoben škandal, ki pa ga je zakuhal trener Mile Karakaš. Ta je nekoč deloval v mlajših pogonih hrvaške reprezentanc, nedavno pa se je s pozicije trenerja zverinsko drl na člana mladinske ekipe KK Split. Neprimernemu vedenju smo bili priča na tekmi proti ekipi iz Dubrovnika in sicer potem ko Karakaš s predstavo svojih igralcev ni bil zadovoljen in je zahteval minuto odmora. Posnetek so ujeli starši in se je kot požar razširil po spletu. Zgroženi starši, ki so ga objavili, so pozvali vse, naj prizor razširijo v upanju, da bodo odgovorni ukrepali in da do podobnih primerov ne bo več prihajalo. Omenjena starša sta zapisala, da je njun najstnik dnevno izpostavljen tovrstnemu maltretiranju in da ima zaradi tega resne težave.

Pred leti je film počil tudi trenerju Crvene zvezde Dušanu Alimpijević, ki je po delnem izidu 9:0 za košarkarje Igokee svoje frustracije znesel nad nekatere igralce. Gnojnico je polival po Omiću, Jankoviću in Dobriću in pri tem ni izbiral besed: "Kaj bi radi, da vas vse tri oklofutam?! Kaj kur** sploh prihajate v igro?! Razložite mi ..." je ogenj bruhal strateg rdeče-belih, ki še danes sedi na klopi Zvezde.

Tudi Luka Dončić je bil na parketu že deležen hudega besa svojega trenerja in sicer še v času, ko je branil barve madridskega Reala. Ko je Pablo Lasa na tekmi proti moskovskemu CSKA-ju januarja 2016 med minut odmora vpil na svoje varovance, je nekaj krepkih usmeril tudi proti tedaj 16-letnemu Dončići, ki je na kritike odgovoril z odlično igro.

Malce manj navdušen nad prijemom pomočnika trenerja Ricka Carlisla pri Dallasu, Jamahla Mosleyja, je bil Luka nedavno, ko ga je po odlični predstavi med minuto odmora ta dobronamerno mahnil po obrazu, a očitno tako močno, da Dončiću ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Da pa ni šlo za nič resnega, je kasneje na družbenem omrežju potrdil sam Dončić, ki se je posnetku in svoji reakciji tudi sam nasmejal.

Pred časom je s svojim verbalnim izpadom v slačilnici navdušil Alija Braco Hadžiosmanović, trener in lastnik bosanskega nižjeligaša FK Vrbanjuša, ki je s svojim motivacijskim govorom postal zvezda družbenih omrežij, potem ko je poskušal prepričati svojega igralca, da opusti droge in postane zgleden nogometaš in človek.

Motivacijski govori so pomemben del športa, za katere večinoma skrbijo trenerji in kapetani ekip. Vsak trener se poslužuje metod, za katere meni, da so najbolj učinkovite.

Pri vseh igralcih namreč ne učinkujejo isti prijemi. Nekateri se tako na vpitje odzovejo negativno, spet druge to podžge, zato mora trener odkriti pravi način, da se mu prijem ne maščuje. Enako velja med samim vodenjem tekme.

Številni trenerji, kot sta zadnja dva stratega na klopi slovenskih odbojkarjev – Italijana Alberto Giuliani in Andrea Giani – delujeta zelo umirjeno, prav tako aktualni selektor slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek, ki dogajanja spremlja zelo mirno, medtem ko se nekateri trenerji/selektorji razletijo po igrišču.

Za mnenje o spornih trenerskih metodah in prijemih smo se obrnili tudi k licenciranemu športnemu psihologu Blažu Zagorcu, ki sodeluje z vrhunskimi in tudi mladimi športniki, ki prihajajo iz več kot 30 različnih športov. Ob tem je treba poudariti, da njegovo mnenje ni povezano z dotičnimi dogodki, pač pa zgolj podajanje strokovnega mnenja in ne podajanje sodbe o omenjenih trenerjih.

Kdaj imajo tovrstne metode – zmerjanje, dretje ipd. – pravi učinek? Kdaj trener prestopi Rubikon in se komunikacija sprevrže v golo žaljenje ter ima nasprotni učinek?
Vsak vodja ima jasno glavno nalogo – pripraviti vodeče, da najbolje karseda opravijo svoje delo. Pri tem vodje uporabljajo različne vodstvene prijeme preko katerih skušajo vplivati na višjo motivacijo, boljšo koncentracijo, večjo odgovornost, skušajo ukiniti neželena vedenja in posledično konkretno v športu svoje igralce oz. športnike pripeljati do tega, da na tekmovanju in že prej na treningih pokažejo najboljše možne predstave. Vendarle pa v športu velikokrat, morda še bolj kot v drugih okoljih razmišljamo le o tem, kakšne rezultatske posledice bo vodstveni prijem prinesel, pozabljamo pa na druge aspekte, kot je medsebojno spoštovanje, dostojanstvo in nasilje. Komunikacija, ki vsebuje veliko kletvic in žalitev je lahko tako v kontekstu športa sprejemljiva, ker je takšna ''norma'' in ker prinese dober rezultat, a kot že omenjeno bi večkrat morali pomisliti tudi na to, da je športnik človek, ki ga je potrebno najprej spoštovati ter pri njegovem vodenju temu slediti. V tem kontekstu je govoriti o učinku takšnega vodenja šele sekundarnega pomena.

Večina športnikov pozna komunikacijske norme, ki veljajo v športu in le-te se seveda med športnimi panogami razlikujejo, je pa res, da jih nekateri sprejemajo lažje, drugi težje. Športniki pogosto svoje trenerje poznajo zelo dobro in velikokrat znajo sami objektivno oceniti kaj je trener z določenimi besedami mislil in na ta način lažje procesirajo slišano, ni pa vedno in pri vseh tako.

Če bi govorili le o samem učinku vodstvenih prijemov pa je tako povsem odvisen športnika oz. ekipe, ki ji je neko vodstveno vedenje namenjeno.

So žaljivi motivacijski prijemi sploh kdaj sprejemljivi? Lahko tovrstne izpade trener opravičuje z dejstvom, da je zadevo izrekel v afektu, navalu čustev? 
Kot že omenjeno, moramo, ko govorimo o sprejemljivosti, pomisliti na človekovo dostojanstvo, spoštovanje, pravila in zakone. V marsikaterem okolju so vedenja kot so šikaniranje, blatenje, žaljenje, mobing popolnoma nesprejemljiva, v športu pa so te meje sprejemljivega manj jasne. A ni nujno, da je temu tako. Vedno ko delodajalec ni zadovoljen s tem kar zaposleni prikazuje obstajajo sprejemljivi načini kako naj ukrepa. Še o opravičevanju z navalom čustev – ali lahko prehitro vožnjo na cesti opravičimo z afektom in navalom čustev? Ne!

Agresivni prijemi imajo lahko na igralca resne psihične posledice, med drugim lahko načnejo njegovo samozavest. Ali se vrhunski športniki zaradi trenerjev ''zdravijo''? Ima takšno ravnanje nasprotni učinek?
Posamezniki različno reagiramo v stresnih situacijah. Na to kako reagiramo vpliva naša osebnost, genetika, prejšnje izkušnje, razmišljanje itd. Mnogokrat imajo različni vodstveni prijemi na športnike tako obratne posledice kot bi si želeli trenerji. Športnikom pade samozavest, pogosto tudi motivacija, dogaja se tudi, da se samozavest generalizira v splošno nižjo samopodobo in samospoštovanje ter celo povzroči travme. Nekateri športniki pa seveda s tovrstnimi situacijami nimajo težav. V športno-psihološki praksi je spoprijemanje z vodstvenimi prijemi trenerjev zagotovo tema na kateri delamo, a ni med najbolj pogostimi.

Moramo človeka res prignati na rob oz. stisniti v kot, da iz njega izvabimo najboljše ali obstajajo boljše in učinkovitejše metode?
V ozadju tega je prepričanje o tem zakaj ljudje delamo in kaj potrebujemo za to, da bi bili boljši. Včasih je zelo močno veljalo prepričanje, da delavec ne želi delati in so vodstveni prijemi temeljili na tem prepričanju. Danes vemo, da temu ni povsem tako. Imajo pa posamezniki še vseeno različno raven motivacije, želje do dela, hotenja, tekmovalnosti itd. in na vodjih je, da najdejo metode kako jih voditi, da iz njih izvabijo najboljše.

Kako pomembni so v resnici motivacijski govori?
Osebno bi raje, da bi govorili le o govorih trenerja, kot o motivacijskih govorih, saj je motivacija le ena izmed lastnosti na katero želi trener vplivati. In seveda so ti govori pomembni, saj vplivajo na cel spekter psiholoških lastnosti. Včasih dober govor trenerja sploh ni namenjen motivaciji, ampak umiritvi kakšne druge psihološke lastnosti.