Neverjetna prevara: 20 let se je pretvarjal, da je nogometaš

Na tisoče otrok po celotni Braziliji sanja o tem, da bodo nekega dne postali profesionalni nogometaši in uživali v ugledu ter slavi. Vsi si želijo igrati kot Romario, Ronado, Zidane ali Messi, se naokrog voziti v hitrih in dragih avtomobilih ter biti v družbi samih lepotic. Velika večina teh mladih v mladosti spozna, da kljub trdemu delu bodisi nimajo talenta, ki je potreben za vrhunske dosežke, bodisi finančnih sredstev, s katerimi bi si lahko omogočili boljše pogoje treniranja. Preprosto dvignejo roke, obupajo in se odpovedo otroškim sanjam. Carlos Henrique Kaiser ni bil eden od njih. Kot je Leonardo di Caprio v filmu Ujemi me, če me moreš svoje življenje posvetil ponarejanju čekov, je tudi Kaiser življenje posvetil prevaram, in sicer v nogometu. Kar 20 let je igral na mestu napadalca, a ni zabil niti enega samega gola. S pridom je izkoriščal svoje sposobnosti, pamet in predvsem pogum.

Žrtve njegove prevare niso bili zgolj nižjerazredni amaterski nogometni klubi. Ne, v njegovi impresivni nogometni zgodovini so se znašla tudi velika brazilska imena, kot so Vasco da Gama, Flamengo, Fluminense, Botafogo, pa tudi francoski Ajaccio, mehiška Puebla ... To ni zgodba o karieri, polni poškodb, zlomov in zamujenih priložnosti. Njegova strategija je bila dejansko zelo preprosta. Prvi korak je bilo prijateljstvo. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je Kaiser prijateljeval z Romariom, Edmndom, Renatom Gauchem, Brancom, Ricardom Rochem in še mnogimi drugimi v tistem času izjemno priljubljenimi brazilskimi nogometaši. Ti so svojim trenerjem po svetu radi priporočali svojega 'nadarjenega' prijatelja Kaiserja, ki naj bi bil še neodkrit brazilski diamant, vreden nakupa.

Vedno se je poškodoval že na prvem treningu

Mnogi so se ujeli v past in Kaiserju ponudili poskusno 3-mesečno pogodbo o sodelovanju. Ta jo je seveda z navdušenjem podpisal in začel uresničevati svoj skrbno dodelani načrt poti do slave, hitrih avtomobilov in lepih deklet. Pa čeprav o nogometu ni imel pojma. Trenerja je prepričal, da potrebuje nekaj tednov, da popolnoma okreva od neke stare poškodbe in pride v formo. Ker da še ni čisto pripravljen. In tako je najmanj mesec dni, medtem ko so ostali trdo trenirali in pilili svojo strategijo, Kaiser tekel kroge okrog nogometnega igrišča, noči pa preživljal v kavarnah in diskotekah v Riu de Janeiru – kjer je običajno ostajal vse do jutra. Status profesionalnega nogometaša je izkoriščal za to, da je navduševal lepa dekleta v klubih in nato z njimi preživljal vroče trenutke v postelji.

Po mesecu dni lahkotnega razgibavanja se je bil Kaiser prisiljen pridružiti fantom na rednih treningih, kjer se je začel tretji korak njegovega skrbno dodelanega načrta. Že v prvi minuti se je odkril soigralcu in ga prosil za žogo. Nato je počakal, da je član nasprotne ekipe pritekel v obrambo in ko je prišlo do prvega rahlega stika, se je nenadoma z obema rokama zagrabil za mišico na nogi. Kričal je od bolečine in padel po tleh. Okrevanje je trajalo še najmanj mesec dni ali celo več. V tistem času namreč magnetna resonanca še ni bila na voljo, medicinska tehnologija v Braziliji ni bila tako dobro razvita. V nekaterih stvareh je bilo vodstvo zato prisiljeno nogometašem verjeti na besedo. »In v tem sem bil vedno v prednosti,« se je pozneje izpovedal Kaiser.

Soigralcem je priskrbel prostitutke

Tako 'poškodovan' je Kaiser poskušal razviti čim boljše odnose tako s soigralci kot s klubskim medicinskim osebjem. Ker igralci dan ali dva pred velikimi tekmami niso smeli zapuščati hotela, se je Kaiser potrudil, da jih je v hotelu čakalo vse, kar so si želeli. »Ker nisem bil na seznamu igralcev za tekmo, sem v hotel prišel tri ali štiri dni pred ekipo, najel sem ducat sob in v vsako od njih pripeljal prostitutke, ki so čakale na igralce. Ko so fantje prispeli, niso imeli nikakršne potrebe, da bi šli iz hotela, da bi našli dekleta za zabavo. Vse jih je čakalo tam, le nekaj korakov stran od njihovih sob,« je razkril Kaiser.

Večina klubskih zdravnikov in medicinsko osebje so ga dojemali zgolj kot ubogega nogometaša, ki ga vedno spremlja »nesreča«. A bili so tudi taki, ki so hitro začeli sumiti, da bi lahko šlo za prevaro. Medtem, ko je sredi 90. let Kaiser igral za Botafogo, je kupil mobilni telefon – takrat je bil to eden od prvih na svetu. Velik in škatlast. Z njim v roki se je sprehajal po prostorih kluba in se pogovarjal v angleščini ter se pretvarjal, da se dogovarja za sodelovanje z ostalimi klubi. Soigralcev, ki niso znali niti besedice angleško, ni bilo težko pretentati. No, pri zdravnikih je bilo precej težje. Eden od njih se je odločil preveriti, o čem je pravzaprav govora. Medtem ko se je Kaiser tuširal, je odšel do njegove garderobne omarice, odprl torbo in ugotovil, da v resnici sploh ne gre za resnični mobilni telefon, temveč zgolj za običajno plastično igračko. Naslednji dan je Kaiser zaprosil za odpoved pogodbe.

Upravo je spravil v jok in dobil novo pogodbo

Na spolzkem terenu se je znašel tudi v brazilskem Bangu. Začetno zategovanje v zadnji loži in bolečine v preponah je brez težav simuliral kot povsod poprej. A ker je bilo veliko igralcev odsotnih zaradi bolezni in poškodb, ga je trener 'še ne povsem zdravega' vendarle moral uvrstiti v ekipo. Natančneje, na klop za rezervne igralce. Za Kaiserja to ne bi bilo nič neobičajnega, če ga sredi tekme v nekem trenutku ne bi tudi dejansko poslali v igro. Prišlo je do situacije, s katero se do takrat v 'karieri' še nikoli ni srečal. »Kaiser, ogrej se, vstopil boš v igro,« so bile besede, ki so ga zadele kot strela z jasnega. V tistem trenutku se je moral na hitro česa domisliti. »Videl sem, da navijači celotno tekmo žalijo trenerja in predsednika kluba. Medtem ko sem se ogreval, da vstopim v igro, sem stekel do ograje in začel žaliti navijače. Sodnik je nemudoma pritekel do mene in mi dal rdeči karton,« se je pozneje spominjal Kaiser.

Predsednik kluba Castor de Andrade je bil jezen, prosil ga je za pojasnilo za njegovo obnašanje. Takoj po tekmi ga je poklical na razgovor. Ko je vstopil v pisarno, je Kaiser sklonil glavo. »Gospod predsednik, preden kar koli rečete, me prosim poslušajte. Bog mi je dal očeta, ki je na žalost umrl. Na srečo mi je podaril še enega očeta. Vas. Nikoli ne bom nikomur dovolil, da bi mojega očeta kdo nazival z lopovom ali s prevarantom. Toda prav to so kričali navijači. Nekaj sem moral narediti,« je svoje spretno sestavljeno opravičilo zdrdral Kaiser. Andrade je bil nad njegovimi besedami ganjen kot majhen otrok. Nemudoma je iz predala potegnil papir in nalivno pero ter mu ponudil novo šestmesečno pogodbo. Ko je ta potekla, se je Kaiser odločil svojo srečo preizkusiti na drugi strani Atlantika. Ker so praktično vsi njegovi prijatelji igrali v evropskih klubih, si je te izkušnje zaželel tudi sam. Če so lahko oni igrali v Evropi, je lahko igral tudi Kaiser. Pa čeprav ni imel pojma o nogometu. Njegova želena destinacija je bila Korzika. Natančneje, klub Ajaccio.

Znašel se je pred največjim izzivom v dotedanjem življenju. Na njegovo predstavitev na stadionu je prišlo na tisoče navijačev. Bil je prvi Brazilec, ki je prišel igrat v klub in vsi so prišli pogledat novo nogometno zvezdo. Bolečina ni bila več možnost. Tega jim ni mogel storiti. Kot že v nešteto preteklih situacijah je imel Kaiser tudi tokrat na voljo zelo malo časa, da najde dober izgovor. Ko je stopil na zelenico, je vzel prvo žogo in jo brcnil med gledalce na tribuni. Zatem še drugo. Pa tretjo, četrto in tako naprej, vse dokler ni na zelenici ostala samo še ena žoga. Tudi to je pognal med navdušene navijače.

Ker je ostal brez glavnega rekvizita, s pomočjo katerega bi lahko pokazal svoje nogometno znanje in spretne trike, trenerju ni preostalo drugega, kot da ga pošlje teči okrog igrišča. Prosil ga je, če ob tem lahko maha zbrani publiki. To zanj ni bila nikakršna težava. Na Korziki je ostal kar nekaj let, v katerih je skupno zbral dvanajst nastopov na tekmah. Vsakokrat je v igro vstopil s klopi. Po izteku pogodbe se je vrnil v Rio de Janeiro in napovedal zaključek svoje nogometne kariere. Zelo impresivne. V dvajsetih letih igranja je zbral vsega trideset nastopov. In niti enega samega zadetka.