Michael Jordan, verjetno najboljši košarkar vseh časov

Danes 58-letni Michael Jordan je po mnenju mnogih najboljši košarkar vseh časov. A takšni nazivi bodo vedno predmet debat in o tem ne bomo imeli nikoli enotnega mnenja. Največji ali ne, to na tem mestu ni pomembno. O tem, za kakšnega velikana športa gre, pričajo že njegova statistika in zgodbe, ki se niso zgodile na parketu. Jordan je večji del kariere igral na položaju branilca, ko je nosil dres Washingtona, pa na položaju krila. Bil je eden finančno najuspešnejših športnikov svoje generacije in veliko je pripomogel k popularizaciji lige NBA po svetu. Po njem je Nike poimenoval športne copate Air Jordan, ki so priljubljene še danes. Del družine Jordan Brand je leta 2019 postal tudi Luka Dončić. Jordan danes velja za najbolje plačanega športnika vseh časov; z upoštevano inflacijo je namreč v svoji karieri zaslužil kar 2,62 milijarde ameriških dolarjev, le šest odstotkov od te vsote pa je prišlo iz naslova Chicago Bullsov in Washington Wizardsov.

Jordan je nastopil tudi v filmu Space Jam, v katerem je igral samega sebe. Nedavno je film dobil nadaljevanje, Jordana pa je ''zamenjal'' LeBron James. Tako kot on je tudi Jordan briljiral v napetih končnicah tekem in dobrih potezah pod pritiskom. Odločil je številne tekme, in to v slogu. Znan je bil tudi po t. i. ''trash-talku'', njegova tekmovalnost in zagnanost pa sta bili vedno na najvišjem nivoju. Krasili so ga meti s polrazdalje in s skokom nazaj, s čimer se je ubranil blokade, pa po agresivnih prodorih in izsiljevanju osebnih napak – sodniki so jih zapiskali kar 8.772. Mnogi so mu očitali sebičnost, a statistika podaj govori Jordanu v prid – 5,3 na tekmo.

198-centimetrov visoki Michael je odraščal v Wilmingtonu in obiskoval tamkajšnjo srednjo šolo Emsley A. Laney High School. Njegova mati Deloris je delala v bančništvu, oče James R. Jordan starejši pa kot nadzornik opreme. Bil je četrti od petih otrok. Ima dva starejša brata, Larryja in Jamesa, ter sestri Deloris in Roslyn. Poleg košarke je v srednji šoli igral bejzbol in ameriški nogomet. Ker je bil visok "le" 180 centimetrov, se mu kot brucu ni uspelo prebiti v šolsko košarkarsko ekipo. Naslednje poletje je zrasel 10 centimetrov, zagnano treniral in za mladinsko ekipo v povprečju dosegal 40 točk. Ko se je prebil v glavno ekipo, je v drugi polovici šolanja povprečno dosegal 20 točk na tekmo, v zadnji sezoni pa kar trojni dvojček. Leta 1981 je dobil košarkarsko štipendijo na Univerzi Severne Karoline in bil v atlantski konferenci imenovan za novinca leta.

Z ekipo Tar Heelson je leta 1982 osvojil univerzitetno prvenstvo NCCA in dosegel odločilen koš proti ekipi Georgetown Hoyas. Ta koš je bil za Jordana velika prelomnica. Leta 1984 se je pridružil ekipi Chicago Bulls. Na naboru je bil izbran kot tretji. Vse ostalo je zgodovina. Že pred vstopom v ligo NBA je svojo vitrino napolnil s številnimi individualnimi nagradami in se leto pred koncem študija prijavil na nabor lige NBA, na katerem je bil izbran takoj za Hakeemom Olajuwonom (Houston Rockets) in Samom Bowiejem (Portland Trail Blazers). Leta 1986 se je vrnil na univerzo in diplomiral. Še pred tem je opravil krstno sezono v ligi NBA in tedaj dosegel povprečje 28,2 točke na tekmo z 51,5 odstotka doseženih košev. Njegova pot bi lahko bila precej drugačna, če bi se dvoboji iz študentske lige med Jordanom in Lenom Biasom prenesli v ligo NBA. Ta je bil kot Jordan rojen leta 1963 in je tako kot Jordan blestel v študentski ligi, njuni dvoboji pa so bili nekaj posebnega. Bias se je ligi NBA pridružil dve leti za Jordanom, ko je imel 22 let. Leta 1986 ga je izbral Boston, a samo dva dni po naboru je zaradi prevelikega odmerka kokaina umrl. Po tem, ko se je po naboru vrnil na kampus univerze v Marylandu, kjer je igral za ekipo Terrapins in odhod v ligo NBA proslavil s prijatelji, ni dočakal jutra in ni tako nikoli zaigral ob boku tedanjih Keltov – Larryja Birda, Kevina McHala in Roberta Parisha.

Jordanov meteorski vzpon je šel v nos številnim veteranom lige, kar je vodilo v dogovor med soigralci, da mu ne bodo podajali žoge. To ga ni zmotilo, saj je bil kljub temu izbran za najboljšega novinca lige. Prvo sezono pri Bullsih je zaključil v prvem krogu končnice, ko so jih gladko izločili člani ekipe Milwaukee Bucks, potem ko so Biki redni del končali z 38 zmagami in 44 porazi. Večji del naslednje sezone je Jordan zaradi zloma stopala presedel. Izpustil je kar 64 tekem. Kljub temu je lahko pomagal Bullsom v končnici in na drugi tekmi prvega kroga zablestel s 63 točkami, kar pa ni bilo dovolj, da bi Biki proti zvezdniški ekipi Bostona dobili vsaj eno partijo. Naslednjo sezono se je Jordan že vpisal med rekorderje, ko je postal prvi po Wiltu Chamberlainu, ki je v eni sezoni dosegel 300 točk z rekordnim povprečjem 37,2 točke na tekmo. Poleg tega je postal prvi v zgodovini lige NBA, ki je zbral 200 ukradenih žog in 100 blokad v eni sezoni. Kljub temu so bili Biki nemočni v končnici, v kateri jih je znova izločil Boston, za MVP-ja rednega dela pa je bil tedaj izbran Magic Johnson. Ta naziv je Jordanu prvič pripadel v sezoni 1987/88, ko je imel povprečje 35,0 točke na tekmo in kar 53,5 odstotka doseženih košev. Tudi naslednjo sezono je bil Jordan najboljši strelec lige, Bullsi pa so tudi popravili statistiko na 47 zmag in 35 porazov. Zanje je bil v končnici spet usoden Boston, ki jih je izločil v konferenčnem finalu. Tedaj so se Kelti Jordana lotili s posebno obrambno strategijo, ko sta ga pokrivala dva ali celo trije košarkarji. Serija se je končala po šestih tekmah. V sezoni 1989/90 so bili Bullsi ekipa v vzponu, sveža kri pa ni prišla le na parket – Scottie Pippen in Horace Grant – temveč tudi na trenersko klop, na katero je sedel Phil Jackson. Razmerje 55:27 v rednem delu je obetalo veliko, a še tretjič so jih na zadnji stopnici izločili Pistonsi, le da tokrat po sedmih tekmah. Sladko maščevanje je sledilo naslednjo sezono, ko sta Jordan in druščina le premagala Pistonse, in to brez izgubljene tekme, nato pa v finalu s 4:1 premagala še Los Angeles Lakerse. Tedaj se je zgodil eden najbolj znanih trenutkov v finalu, ko je Jordan žogo v zraku iz desne roke prestavil v levo in se tako izognil (morebitni) blokadi Sama Perkinsa. Prevlada Bullsov se je nadaljevala še naslednji dve sezoni, zadnji oviri pa so bili tokrat Portland in Phoenix Sunsi, za katere je tedaj igral Jordanov prijatelj Charles Barkley. V tej sezoni je Jordan postal prvi košarkar v ligi NBA s tremi zaporednimi nagradami za MVP finala.

Jordan se je leta 1993 zapletel v škandal, ko so ga pred tekmo končnice z New Yorkom ujeli pri igrah na srečo, od katerih je bil svojčas odvisen. 6. oktobra 1993 se je prvič upokojil, ker je izgubil željo po igranju, k čemur je pripomogla tudi nenadna smrt očeta, ki sta ga umorila dva najstnika. Več o tem si lahko preberete TU. Sledil je podpis pogodbe s chicaškim bejzbolskim klubom White Sox, ki je imel istega lastnika kot Bullsi, Jerryja Reinsdorfa, in nastopal v ameriški profesionalni bejzbolski ligi MLB. S to nepričakovano potezo je sledil sanjam očeta, ki si je sina vedno predstavljal kot bejbolskega igralca. Reinsdorf se je medtem držal košarkarske pogodbe z Jordanom. Konec leta 1994 so Bullsi upokojili številko 23 in pred dvorano United Center odkrili njegov kip z imenom The Spirit.

Chicago se je v ligi NBA ob Jordanovi odsotnosti mučil, 18. marca 1995 pa je Jordan napovedal vrnitev v ligo NBA. Sredi sezone se je Chicago boril za mesto v končnici, Michael jim je kljub dolgi odsotnosti s parketa pomagal do serije zmag in preboja v izločilne boje. V polfinalu jih je ustavila ekipa Orlando Magic. Zgodnji izpad je Jordana še dodatno motiviral v sezoni 1995/96, ko se je ekipi pridružil zloglasni Dennis Rodman. Sezono so Biki končali z 71 zmagami in le desetimi porazi. V finalu so premagali Seattle SuperSonicse, Jordan pa ni bil le prvi strelec rednega dela, temveč tudi najkoristnejši igralec finalne serije, s čimer je po številu nazivov podrl Johnsonov rekord. Šele drugič v zgodovini pa se je zgodilo, da je igralec prejel nagrado za najkoristnejšega košarkarja rednega dela, končnice in finalne serije, kar je pred njim uspelo zgolj Willisu Reedu. Svoj četrti naslov in prvega po vrnitvi je Jordan dosegel na očetovski dan, na kar je odreagiral zelo čustveno, to pa so ujele tudi kamere. Prihodnjo sezono je Chicago v finalu meril moči z ekipo Utah Jazz, na peti tekmi, t. i. Flu Game, pa je Jordan igral kljub vročini in dehidraciji. Več o tej znameniti tekmi si lahko preberete TU. V sezoni 1997/98 je Jordan še zadnjič osvojil šampionski prstan. Po tem, ko so po težki seriji z Indiano osvojili vzhodno konferenco, jih je v finalu znova čakal Utah. Jordan je tudi tokrat poskrbel za nekaj zgodovinskih potez, med drugim dlake še danes ježi njegov odločilni met s polrazdalje preko Bryona Russlla.

Jordan je 13. januarja 1999 košarkarki drugič pomahal v slovo, potem ko je pogodba potekla Philu Jacksonu, odhoda pa sta bila željna tako Pippen kot Rodman. Pa še stavka košarkarjev je bila tu.

Sledila je ''epizoda'' pri ekipi Washington Wizards. Jordan je postal delni lastnik in vodja košarkarskega oddelka. Čeprav je tedaj trdil, da ne bo več stopil na parket, se je, ohrabren z vrnitvijo hokejskega veterana Maria Lemieuxa na ledene ploskve, leta 2001 tudi sam vrnil na parket, svojo plačo pa namenil žrtvam terorističnega napada na WTC. Zaradi poškodbe kolena je moral po šestdesetih tekmah končati sezono. V sezoni 2002/03 je nato odigral vseh 82 tekem rednega dela, čeprav je bil star že 40 let. Vse domače tekme so bile tedaj v Washingtonu razprodane. Kljub Jordanu in navijačem Čarovniki niso bili konkurenčno moštvo. Michael je bil vidno nezadovoljen in ni varčeval s kritikami na račun svojih soigralcev. To je bila njegova zadnja sezona v ligi NBA, 17. Dres 23 so nato upokojili tudi pri ekipi Miami Heat, čeprav ni nikoli igral zanje. Zadnjo tekmo v karieri je Jordan odigral 16. aprila 2003 v Philadelphii. Po upokojitvi se je želel vrniti na položaj pri Wizardsih, a ga je lastnik Abe Pollin odpustil kot predsednika košarkarskega kluba in Jordan se je počutil izdanega, čeravno se s preteklimi potezami na tem mestu ni proslavil. 17. marca 2010 je nato postal lastnik ekipa Charlotte Bobcats (danes Charlote Hornets), s čimer je postal prvi bivši NBA-jevec, ki je lastnik NBA-franšize.

Poleg tega, da je osvojil šest prstanov, je Jordan z ameriško reprezentanco dvakrat slavil na olimpijskih igrah – leta 1984 v Los Angelesu in leta 1992 v Barceloni, ko je bil član sanjskega ''dream teama''.

Jordan se lahko pohvali s petimi nazivi najkoristnejšega košarkarja in štirinajstimi nastopi na tekmi vseh zvezd (All Star), kar desetkrat je bil izbran v idealno postavo in devetkrat v najboljšo obrambno postavo sezone. Poleg tega ima še kopico drugih individualnih nagrad. Šestkrat je bil razglašen za najkoristnejšega igralca končnice, kot rečeno, pa je prejel tudi nagrado za najboljšega obrambnega igralca lige (1988). V lasti ima rekord po povprečnem številu točk v rednem delu sezone (30,12 koša na tekmo) in končnici (33,45 koša na tekmo). V košarkarski hram slavnih so ga sprejeli leta 1999. V zakonu s prvo ženo, Juanito Vanoy, so se mu rodili Jeffrey Michael, Marcus James in Jasmine. Leta 2013 je skočil v zakon z modelom kubansko-ameriških korenin, 16 let mlajšo Yvette Prieto. Leta 2014 sta se jima rodili dvojčici Ysabel in Victoria.

Vanoyevo je spoznal po tekmi leta 1985, predstavil pa ju je skupni prijatelj. Michael jo je zaprosil na silvestrovo leta 1987, potem ko sta bila v vezi dve leti, poročila pa sta se leta 1989 v Las Vegasu. Leto pred tem se jima je rodil Jeffrey. Marcus se je rodil leta 1990, Jasmine pa leta 1992. Po 17 letih zakona sta se razšla, potem ko je Juanita leta 2002 vložila zahtevek za razvezo, kot razlog pa je navedla nepremostljive razlike. Zahtevek je po mesecu dni preklicala in par se je začasno pobotal. Štiri leta kasneje sta se sporazumno razšla, Juanita pa naj bi po ločitvi prejela pribl. 168 milijonov dolarjev poravnave. Z Yvette je začel živeti leta 2009, zaročila pa sta se dve leti kasneje.