Diego Armando Maradona – nogometni revolucionar, ki je padel v brezno kokaina in alkohola

Diego Armando Maradona je sinonim za nogomet, človek, pri katerem je bil razkol med resnično osebo in kultom osebnosti verjetno večji kot pri katerem koli drugem človeku. "Malce goljufanja in veliko genialnosti," so besede, s katerimi je nekdo v biografskem filmu Diego Maradona režiserja Asifa Japadia povzel argentinskega nogometnega zvezdnika po njegovih nastopih na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1986, kamor se je Argentina uvrstila skozi šivankino uho, saj je mesto med najboljšimi 24 reprezentancami sveta potrdila 10 minut pred koncem zadnje kvalifikacijske tekme. Argentina ni blestela in nihče je tedaj ni prišteval med favorite, a je selektorju Carlosu Bilardu nekako uspelo povezati gavče in jih naščuvati proti celemu svetu.

Diego Armando Maradona je v svoji bogati nogometni karieri zaigral na 581 klubskih in reprezentančnih tekmah ter ob tem dosegel 293 zadetkov. Verjetno najznamenitejši gol je dosegel v četrtfinalnem obračunu z Angleži na 13. svetovnem prvenstvu leta 1986 v Mehiki (sprva je bilo to dodeljeno Kolumbiji), potem ko je le 163 centimetrov visoki Maradona preskočil vratarja Petra Shiltona in žogo v mrežo boksnil z roko. Danes bi bil ta gol zaradi tehnologije VAR razveljavljen. 22. junija istega leta se je v 51. minuti četrtfinala rodil mit, imenovan La mano de Dios (v prevodu Božja roka).

Ta je svojo vlogo odigrala tudi na tekmi proti Stuttgartu v finalu Pokala UEFA leta 1989, za katerega je tedaj igral Srečko Katanec in s katero je izsilil 11-metrovko. Z njo je preprečil tudi gol Sovjetske zveze na Mundialu leta 1990. Argentinci so obračun leta 1986 dobili z 2:1, oba zadetka – tudi gol stoletja nekaj minut pozneje – pa je dosegel prav Maradona (za Angleže je zadel najboljši strelec prvenstva Gary Lineker). Tako se je Argentina na daljavo oddolžila tedaj državnemu sovražniku Veliki Britaniji za falklandsko vojno, ki jo je gladko izgubila.

Še bolj spektakularen, kot rečeno, je bil njegov gol z driblingom čez celotno igrišče, ki je dobil naziv gol stoletja (v izvirniku Gol del Siglo), ko je večji del 60-metrskega šprinta Maradona opravil v ravni črti, Angleži pa so se z napačnim predvidevanjem izločali kar sami. Šlo je za nekaj sekund čiste nogometne poezije. ''Gol sem dosegel malce z božjo roko, malce pa z glavo," je dejal Maradona na novinarski konferenci po tekmi. Če so Otočani videli le krajo, je bil svet omamljen zaradi njegovega drugega zadetka. Te (ne)slavne poteze izumitelji nogometa, Angleži, še danes niso preboleli, Maradona pa je ni nikoli obžaloval. Ravno nasprotno. Nanjo je bil zelo ponosen, saj se je počutil, kot da jim neopazno izmaknil denarnico. Da bi prepričal sodnika, je soigralce spodbujal, da čim bolj bučno slavijo zadetek. Glavni sodnik je bil tedaj Italijan Paola Casarina, ki se je ob smrti Maradone spomnil kontroverznega gola. "Moram povedati nekaj o Diegu. Po tekmi sva se srečala, prišel je do mene in mi razložil, da je moral dati takšen fantastičen zadetek, ker je bil prvi neregularen. Navdušil me je. To je bil pristen Diego."

Maradona je kasneje prispeval še odločilno podajo v velikem finalu (v ogenj je poslal Jorgeja Burruchago, ki je matiral vratarja Nemcev Haralda Schumacherja), in kot kapetan Argentine dvignil pokal svetovnih prvakov. Ta je bil drugi za Argentino (pred tem so slavili na spornem prvenstvu doma leta 1978). Na tem prvenstvu je Maradona prispeval pet golov in prav toliko podaj. Še noben igralec Mundiala ni zaznamoval tako, kot ga je tedaj Argentinec. V finalu na SP je Maradona igral tudi leta 1990, ko je v Rimu zmagala tedaj že združena Nemčija. Nemci so sodnikom uspešno prodali izključitev in enajstmetrovko. Šlo je verjetno za najbolj umazani finale v svetovnih prvenstvih. Maradono so na koncu premagala čustva, govoril je o kraji in zaroti proti njemu in Argentincem.

Zlati deček (v izvirniku El Pibe de Oro), kot se je držal vzdevek Maradone, je dobival ne le bitke z nasprotniki na zelenici, ampak tudi s koscem, ki mu je večkrat tik pred nosom zaloputnil vrata – več o tem v nadaljevanju. Še prej si poglejmo, kakšno pot je Maradona prehodil do največjih uspehov.

Maradona se je rodil 30. oktobra 1960 v bolnišnici Evita v Lanusu (Buenos Aires). Bil je peti od osmih otrok Diega Maradone starejšega in Dalme Salvadore Franci. Oče se je preživljal kot nosač. Natovarjal in raztovarjal je velike kamione. Ko ni dobil plačila, sta odšla z bratom lovit ščuke v reko. Starša sta sprva živela v mestu Esquine, kjer sta nedaleč narazen bivala v kolibi iz gline in gnoja. Še pred njegovim rojstvom sta se preselila v Buenos Aires oz. njegovo predmestje. Družina je živela v Villi Fiorito, barakarskem naselju južno od prestolnice. Oče je zgradil hišo iz kovinskih odpadkov in kartonov, hiša pa ni imela pitne vode. Kadar je deževalo, je skozi streho kapljalo.

Senzacionalen prestop, mafija, prešuštvo in beli prah

Že v rani mladosti je fantič drobne rasti pokazal veliko zanimanje za nogomet. Ko je bil Maradona star 11 let, so ga trenerji pošiljali na turnirje, kjer se je kosal s 15-letnimi dečki. "Imam dvoje sanj. Igrati na svetovnem prvenstvu in ga osvojiti," je za televizijo tedaj dejal mladi Maradona, ki se je veščin nogometa najprej učil na ulici. Velikokrat je nastopal pod lažnim imenom, saj se je glas o čudežnem dečku hitro širil. Čokati fant iz delavske družine je leta 1976 debitiral za člansko ekipo koloradskih hroščev, kot je bil vzdevek ekipe Argentinos Juniors. Debitiral je 10 dni pred dopolnjenim 16. letom starosti. S tem je postal najmlajši igralec v zgodovini argentinske prve lige. Leta pred tem na preizkusu niso verjeli, da je star le osem let in šele, ko so preverili verodostojnost njegove osebne izkaznice, je postal del čebulčkov, otroške ekipe Los Cebollitas (Argentinos Juniors). Tedanji trener Francisco Cornejo, ki je Maradono odkril, je podhranjenega fanta začel dobro pitati. Kar 136 tekem so bili mladci neporaženi in legenda o Maradoni je začela dobivati prve obrise. Pri dvanajstih je El Pelusa (Puhec, kot so mu tudi pravili) postal senzacija, ko je kot pobiralec žog pred in med tekmami z žongliranjem zabaval občinstvo na prvoligaških tekmah na stadionu La Paternal, domu ekipe Argentinos Júniors. Prvi gol med člani je dal Maradona 14. novembra 1976.

Za svojo prvo ekipo na članski ravni je na 167 tekmah zabil kar 115 golov. Leta 1981 ga je v svoje vrste zvabil znameniti delavski klub Boca Juniors, s katerim je tudi osvojil naslov državnega prvaka (na 40 tekmah je zabil 28 golov, tudi na superclasicu proti River Plateju). Za Boco je sicer njegovo srce bilo od malega. Čeprav si ga tedaj ni mogla privoščiti, je podpisal zanjo in ob tem zavrnil bogatejši River Plate, Bocin večni rival. Sledil je odhod v Evropo, kjer je za tedaj rekordne tri milijone ameriških dolarjev okrepil ekipo Barcelone. Pred tem je nastopil na SP v Španiji, kjer pa se Argentina ni izkazala in je komajda napredovala iz skupinskega dela. Maradona je bil jezen na predstave svojih soigralcev in je na tekmi z Brazilijo nekaj minut pred zadnjim sodniškim žvižgom brcnil branilca Batisto v trebuh in prejel rdeči karton. Njegova zgodba v Španiji se tako ni začela dobro. Leta 1983 je s Katalonci osvojil domači pokalni trojček. Ko je 20. oktobra leta 1982 z Barco gostoval na sloviti Marakani, stadionu Crvene zvezde v Beogradu, se je tam neuradno zbralo kar 105.000 ljudi. Maradona je v 48. minuti dosegel eleganten gol z lobom, pri katerem je vratar Aleksandar Stojanović lahko žogo pospremil le s pogledom. Med Maradono in katalonskim ponosom ni prišlo do pravega sožitja in Argentinec se je v dresu blaugrane začel izgubljati, večinoma kar v nočnem življenju. Kot je kasneje priznal, je tu odkril kokain. Je pa bil prvi nogometaš Barcelone, ki so mu na El Clasicu zaploskali tudi navijači Real Madrida. Med kariero na Pirenejskem polotoku sta ga iztirila predvsem hepatitis in grozljiv zlom gležnja, ki ga je septembra 1983 zakrivil branilec Athletica Andoni Goikoetxea. Zlorabe mamil in alkohola so v tem času prerasle v odvisnost, družbo pri tem pa mu je delal kar njegov menedžer Guillermo Coppola.

Sledil je senzacionalni prestop v Napoli, najrevnejše italijansko mesto, kjer je prejemal tedaj rekordni honorar. Z italijansko ekipo, pri kateri je igral sedem let (1984-1991) in je imela pred njegovim prehodom v vitrini le dve pokalni lovoriki, je na klubski ravni dosegal največje uspehe. Pred njegovim prihodom noben klub iz juga Italije še ni postal državni prvak. Prišel je kot odrešenik. Neapeljčanom je pomagal do edinih dveh naslovov državnega prvaka v seriji A (1987 in 1990), leta 1989 pa je z njo osvojil tudi Pokal UEFA. Zaradi tega pod Vezuvom uživa status boga. Po njem so poimenovali tudi stadion. Na 259 tekmah je dal 115 golov, čeravno je bil napadalni vezist, ne napadalec. A z uspehi so se kopičile tudi zasebne težave. Pojavljale so se govorice o nezvestobi, pa odvisnosti od kokaina, izogibanju davkov in zlorabi poživil. Na dan je prišel tudi umetni penis iz silikona s čistim urinom, s katerim se je Maradona boril proti protidopinškemu nadzoru. Po izgonu iz raja v peklu je neslavno brcal za špansko Sevillo, preden je v Argentini branil še barve ekipe Newell's Old Boys in nato za kratko ponovno Boce (1995-1997). Kopačke je na klin obesil leta 1997. Poslednjo tekmo je v Buenos Airesu pred petdesetisočglavo množico na stadionu La Bombonera odigral 10. novembra 2001.

Belo-modri dres

Na reprezentančni ravni je največji uspeh dosegel leta 1986, ko je belo-modrem dresu v Mehiki osvojil omenjeni naslov svetovnega prvaka. Leta 1979 je z Gavči osvojil tudi naslov mladinskega svetovnega prvak in bil je najboljši igralec turnirja. Za reprezentanco, s katero je razmerje začel februarja 1977 pri rosnih 16 letih in treh mesecih, je v 91 nastopih dosegel 34 golov, v dresu domovine pa nastopil na štirih svetovnih prvenstvih. Kaj lahko bi tudi na petih, a je leta 1978 ostal brez domačega svetovnega prvenstva, potem ko je selektor Cesar Menotti 17-letnega Maradono kot zadnjega črtal z reprezentančnega seznama. Od reprezentančnega dresa se je moral posloviti leta 1994.

Maradona se je soočal s številnimi zdravstvenimi težavami, njegove težave z zdravjem pa so se začele že za časa nogometne kariere. Leta 1991 ga je Napoli oz. italijanska nogometna zveza suspendirala za 15 mesecev, ker so v njegovem vzorcu po naključnem testiranju našli sledove nedovoljenih poživil. Pod drobnogledom varuhov zakon je bil tudi zaradi domnevnih mafijskih vezi (druženje s camorro, neapeljsko mafijo, ki ga je imela v pesti zaradi odvisnosti od mamil). Na začetku leta 1991 ga je policija ujela s prisluhi, ko je naročal dve prostitutki in imel pri sebi precej kokaina. V rodni Argentini je bil kasneje prav tako aretirali zaradi posedovanja kokaina. Leta 1994 so ga izključi iz svetovnega prvenstva v ZDA, potem ko so v njegovem telesu odkrili sledi mamil. Prvenstvo je sicer otvoril z izjemnim golom proti Grčiji, z besnim proslavljanjem drugega zadetka pa si je naredil medvedjo uslugo. Po drugi tekmi z Nigerijo ga je namreč takoj po tekmi na testiranje pospremila zdravniška sestra Igrid Maria. Maradona se je ob tem smejal, saj je vedel, da je njegova usoda zapečatena. V telesu so mu odkrili nedovoljeni efedrin. S tem je bila njegova reprezentančna zgodba končana. Vse bolj je poleg športnih polnil tudi stolpce družabne kronike – z izbruhi oz. izpadi ter zdravstvenimi in osebnimi težavami.

Zaradi težav s srcem je bil prvič hospitaliziran leta 2000 v Urugvaju. Maradona je čezmerno užival kokain, na rehabilitacijo pa je prvič odšel na Kubo. Leta 2004 je za deset dni pristal na intenzivni negi, razlog pa so bile ponovno težave s srcem in dihanjem (srčna anomalija). Zaradi prevelikega odmerka kokaina je namreč doživel srčni infarkt. Svoj čas se je zdravil tudi v psihiatrični bolnišnici in se tudi kasneje še enkrat ''pofočkal'' na Kubi. Doživel je še dva srčna infarkta in se leta 2007 ponovno zdravil za hepatitisom. Po koncu kariere se je boril s preveliko telesno težo in šel na operacijo zmanjšanja želodca. Kokain je zamenjal alkohol. Preden se mu je zdravstveno stanje drastično poslabšalo, se je obnašal precej nenavadno in pogosto govoril o mrtvih sorodnikih, ki da jih pogreša. Bil je tudi precej malodušen.

Trenerske vode

Diego Armando Maradona se je preizkusil tudi kot trener, doletela pa ga je tudi čast selektorja, in sicer je bil selektor Argentine med letoma 2008 in 2010. Na klopi gavčev se ni proslavil (Argentino je prevzel sredi kvalifikacij na SP 2010). Mnogi so mnenja, da je reprezentanca leta 2010 na prvenstvu v Južni Afriki prepoceni zapravila priložnost za naslov svetovnega prvaka, saj tedaj še ni bila toliko odvisna od čarovnij in dnevnega navdiha Lionela Massije. Tedaj jih je v četrtfinalu po pravem debaklu s 4:0 izločila Nemčija. Nazadnje je Maradona vodil argentinsko nogometno ekipo Gimnasio de la Plata. Še prej je imel trenerske epizode v Združenih arabskih emiratih (Al-Wasl, Fujairah), v rodni Argentini (Deportivo Madiyu, Racing, Argentina, Deportiv Riestra) in Mehiki (Dorados de Sinaloa).

Maradona ni začaral le nogometnih navdušencev, ko je čaral na zelenici, ampak je očaral tudi veliko žensk. Bil je namreč velik zapeljivec in za seboj pustil mnogo otrok. Dolgo časa je bilo sicer treba, da je priznal izvenzakonske otroke, v kar ga je po večini prisililo sodišče. Nekaterih ni priznal nikoli. Poročen je bil zgolj enkrat, in sicer z rojakinjo Claudio Villafane, s katero se je spoznal, ko je štel 19 let, ona pa jih je imela 17. Poročila sta se leta 1984, zakon pa je trajala 20 let. Rodila sta se jima hčerki Dalma in Gianna, ki mu je leta 2009 rodila prvega vnuka. V tem času je njegova nekdanja življenjska sopotnica delala kot filmska producentka in igralka. Ločila sta se leta 2004 in ostala v dobrih odnosih, čeprav je med ločitvenim postopkom priznal, da ima še enega otroka v Neaplju. Njuni odnosi so se skrhali leta 2018, ko jo je Diego tožil zaradi domnevne kraje denarja, s katerim naj bi si ta kupila stanovanja na Floridi. Maradona, kot rečeno, v zakonu ni bil zvest. Po skoraj treh desetletjih zanikanja je omenjenega leta le priznal sina Diega Jr. Sinagro, ki je bil plot afere z manekenko Christino Sinagro, s katero se je zapletel leta 1986 v Neaplju – italijansko sodišče mu je že leta 1993 odredilo, da mora na testiranje DNK, a tega ni želel storiti. V to afero se je vmešal sam papež Frančišek, ki je bil tedaj nadškof v Buenos Airesu. Maradona je priznal tudi hčerko Jano z natakarico Valerio Sabalain ter tri otroke kubanske narodnosti, ki jih je spočel v času, ko se je na Kubi zdravil zaradi odvisnosti. Njegov najmlajši potomec je Diego Fernando, ki ga je rodila Veronica Ojedo, ki jo je zapustil v četrtem mesecu nosečnosti, potem ko je spoznal nogometašico Rocio Olive, ki je bila kar 29 let mlajša. Bila sta zaročena, a se nista poročila, leta 2018 pa sta se razšla.

Nogometni bog z imenom Diego Maradona, ki ima tudi uradno Cerkev Diega Maradone, je umrl zaradi pljučnega edema (zastoja tekočine v pljučih, kot posledica srčnega popuščanja). Umrl je tri tedne po 60. rojstnem dnevu in nedolgo za tem, ko so mu v bolnišnici v La Plati 4. novembra z operacijo uspešno odstranili krvni strdek v možganih (hematom). Z javnostjo je v njegovem imenu zadnje dni njegovega življenja komuniciral odvetnik Matias Morla. Umrl je v spanju po zajtrku z nečakom. Po njem je dejal, da se slabo počuti, in je odšel v posteljo. Zdravnikom, ki so mu pomagali v njegovi vili, reanimacija po zastoju srca žal ni uspela. Maradono so pokopali v družinskem krogu in nekaj tesnimi prijatelji in ga položili v grob v bližini njegovih staršev – njegova mama je umrla 19. novembra 2011, očeta pa je izgubil 25. junija 2015. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je ob smrti Maradone dejal, da je umrl največji nogometaš vseh časov. V avtointervjuju, v katerem se je leta 2005 prvi nogometni D10S – gre za špansko besedno-številčno igra s pomenom bog, namreč Maradona je celotno kariero nosil dres s številko 10 – spraševal o smrti, je o tem, kaj bi napisal na svoj nagrobnik, dejal: ''Hvala, ker sem igral nogomet, kajti šport mi je dal največ veselja, svobode – kot da bi se neba dotaknil z rokami. Po zaslugi žoge. Na nagrobnik bi zapisal: Hvala žogi.''

Maradona je bil velik prijatelj Fidela Castra in reden gost na Kubi. Obraz kubanskega diktatorja si je dal celo vtetovirati na nogo. Castro in Maradona sta umrla na isti dan, leta 2005 pa je ta dan vzel tudi legendarnega severnoirskega nogometaša Georgea Besta. Nedavno je v starosti 52 let v Neaplju umrl tudi Hugo Maradona, mlajši brat Diega, ki je bil prav tako nogometaš. Tako kot za slavnega brata, je bil tudi zanj usoden srčni napad.