Snežni ''akrobati'' na ledeniku Tiefenbach premikali meje mogočega

Ja, vsi poznamo fraze: »bolečina je začasna, slava pa večna« ali »živeti ni treba, zmagovati je«, a za športnike (in športnice), ki jih s tekmovališča odvažajo helikopterji ali ki s »pobrušenimi« kolki še pri petdesetih letih skačejo nekaj deset metrov daleč na svoji deski, je to življenjski slog.

In točno to lahko vsako leto ob koncu zime vidimo visoko nad dolino Oetz. Na ledeniku Tiefenbach (in v nekoliko manj skrajnih dimenzijah za punce še nad Hochgurglom) se ob koncu tekmovalne sezone v veliko bolj sproščenem vzdušju zberejo najboljši smučarji in deskarji prostega sloga. Zgradijo jim najbolj nore skakalnice, kar si jih je mogoče zamisliti, in jih prepustijo samim sebi, kameram, fotoaparatom in zadnji dan še peščici sodnikov. A stvari nihče ne jemlje kot tekmovanje, ampak predvsem možnost, da sezoni dodajo  piko na i, s skokom ali trikom, ki bo premaknil mejo možnega še naprej v sfero komaj verjetnega.

Letos sta se na skakalnici vmes pojavila celo legendarni Terje Hakonsen in Candide Thovex, a tista, ki sta šokirala vse, sta bila predvsem Andri Ragettli in David Wise. Res je Sven Thorgren skočil »triple backside rodeo« in Elias Syrja držal smuči med pristankom, toda Andri je bil tisti, ki je prvi na svetu izvedel »quad cork 1980« in »switch triple misty 1620«.

In če je te trike zapletenih imen (in komaj mogočih izvedb), kjer je jasno predvsem to, da gre tudi za petkratno rotacijo, težko razumeti, pri tem, kar je storil David Wise, ni nobenega subjektivnega mnenja. S »quaterpipa« je poletel skoraj 12 metrov visoko nad rob, ki loči navpični svet varnega pristanka in vodoravni sneg polomljenih kosti in hrbtenice, ter s tem postavil tudi svetovni rekord.

Sam pravi, da je to mogoče izvesti le tako, da izključiš um, ki ga je strah, ki išče težave in komplicira, ter se potegneš vase – v svoj svet, kjer vse skupaj izpelješ brez pomislekov – kot z avtopilotom. Seveda pa je skrivnost tega »avtopilota« v tem, da je večino dni v letu na snegu. ter predvsem desetletja treningov (tudi na trampolinu).

V nasprotju s smučarskimi skakalci, ki skušajo leteti, kar je mogoče daleč, in svoje skoke merijo v metrih, skušajo mojstri prostega sloga med skokom izvesti čim več trikov, ki jih je mogoče natlačiti v skok in tega zato merijo s sekundami. Dolžina »poleta« ni pomembna, šteje le število obratov, ki danes na tako gigantskih napravah s 40- in tudi 50-metrskimi skoki dosegajo ne le trojne, ampak že peterne rotacije in obrate. Zato se včasih zdi, da sploh ni mogoče ugotoviti, ali so ti »freestylerji« boljši akrobati ali smučarji. Dejstvo je, da se njihove aktivnosti večinoma odvijajo v zraku in da bi bili lahko zato tudi zračni športniki. A umetnost je v pristanku in tu je tudi točka, ko gre kaj narobe in kjer se zares pokaže, iz kakšnega testa je kdo. In pokaže predvsem to, da ti fantje (in punce) niso dodobra nori, ampak noro dobri!