Proge za turno smučanje v Sloveniji, ki jih morate obiskati

Turno smučanje je oblika smučanja, pri kateri se smučar brez pomoči žičnic ali drugih prevoznih sredstev vzpenja po zasneženih pobočjih in nato smuča nazaj v dolino. Gre za kombinacijo smučanja in gorništva, ki omogoča raziskovanje neokrnjene narave in uživanje v samotnih snežnih terenih.

Oprema za turno smučanje

Za varno in učinkovito turno smučanje potrebujete naslednjo opremo:

Turne smuči – posebne smuči, ki so lažje od alpskih in imajo pritrjene posebne vezi.

Turne vezi – omogočajo dvig pete pri vzponu in fiksacijo pri spustu.

Turni čevlji – lažji in bolj gibljivi kot alpski čevlji, s funkcijo za hojo in smučanje.

Kože za vzpenjanje – trakovi iz sintetičnih ali naravnih materialov, ki se prilepijo na podlago smuči in preprečujejo zdrs nazaj.

Palice – nastavljive dolžine za lažje vzpenjanje in smučanje.

Lavinska oprema (za varnost):

Lavinska žolna – oddajnik, ki omogoča iskanje v primeru zasutja s plazom.

Lavinska sonda – zložljiva palica za hitro lociranje zasutega.

Lopata – za izkopavanje v primeru snežnega plazu.

Oblačila – slojevita oblačila, ki omogočajo zračenje pri vzponu in toploto pri spustu.

Nahrbtnik – dovolj velik za prenašanje opreme, hrane in pijače.

Sončna očala in smučarska očala – zaščita pred soncem, vetrom in snegom.

Čelada – za zaščito glave med smučanjem.

Turno smučanje zahteva dobro telesno pripravljenost in poznavanje zimskih razmer v gorah. Pred odhodom je priporočljivo preveriti snežne in vremenske razmere ter imeti osnovno znanje o lavinski varnosti.

Nekaj idej za začetne ture: 

- med prijetnejšimi (tako po višinski razliki kot logistiki), kjer uporabljamo deloma smučišče deloma oskrbovalno cesto, je z Bohinjskega sedla (Soriška planina) na Kor in Možic, pri čemer zahtevnejši lahko smučajo čez kar strmo jugovzhodno pobočje Slatnika. 

- podobno velja za Bukovec na Veliki planini, kjer se vzpenjamo deloma po cesti in deloma po zratrakirani poti (razen v zgornjem delu), nato pa smučamo po zanimivem in mestoma strmem vzhodnem pobočju, kjer kljub obljudenosti Velike planine redko naletimo na obiskovalce. 

- podobno doživetje pa omogoča tudi Kržišče ob Krvavcu, kjer vzpon preko prijetnega in neobljudenega južnega pobočja nad planino Jezerce sploh ne daje občutka, da se vzpenjamo na popularno smučišče.

Kaj pa "pobegi" z višjih smučišč?

- Vogel je odlično izhodišče za variantno, prosto in turno smuko na vse smeri: ali pod Šijo čez Vrh dlani v Zadnji Vogel ali po severni grapi Zavitarja in nazaj na smučišče pod Storečem, pa tudi velikopoteznejše smučanje ali deskanje (tudi v logističnem smislu) z Visokega orlovega roba v dolino preko planine Suha proti Laškemu rovtu. 

- Tudi Krvavec z vrha Zvoha ponuja nekaj resnejših opcij prostega (pa tudi alpinističnega) smučanja na severozahod (planina Dolga njiva) in jugovzhod (planina Koren) ali pa s Kriške planine na Kompotelo.

- Kanin s Krnico je seveda slovenska variantna "freeride" klasika, ki omogoča velikopotezno smučanje preko sedla Prevala po resnem gorniškem svetu nazaj na vmesno postajo nihajke (postaja B). Obenem pa seveda tudi vse možnosti skozi Prestreljeniško okno – ali nazaj na slovensko ali resneje na italijansko stran. Pri turnem raziskovanju kaninskih podov je seveda treba biti posebno previden in izkušen, saj se gibljemo po kraškem svetu, prepredenem z različno velikimi in globokimi brezni.

Katere pa so turno-smučarske klasike?

- Večina seveda pomisli na Mojstrovko, Viševnik in Begunjščico. Toda za začetnika imajo te možnosti morda prestrm prehod, preveliko plazno nevarnost in tudi obljudenost, saj je ob razmahu turne smuke v Slovenij gneča na najbolj razvpitih lokacijah največja. 

- Če smo že na Vršiču, je za začetnika boljša varianta Šitna glava, na Pokljuki Brda nad Blejsko kočo na Lipanci in na Zelenici epska dolina Suho Ruševje. 

- Ko napredujemo, pa seveda slej ko prej zavijemo tudi pod Triglav ...