Najbolj presenetljivi porazi v zgodovini športa, ki so šokirali svet

''Prvič sem zajokala po zmagi. Nikoli si nisem mislila, da se bo zgodilo kaj takšnega. Ne vem, kaj na rečem. Trenutno živim svoje sanje in malo je ljudi, ki lahko rečejo kaj takega,'' je bila po zmagi v sedmih nebesih mlada Američanka Cori Gauff, ki je pripravila eno največjih presenečenj v športni zgodovini. Venus Williams je namreč štiri Grand Slam turnirje dobila, še preden se je Gauffova sploh rodila. Kako velika senzacija je, priča dejstvo, da niti številni njeni učitelji – poleg teniških ima ''Coco'' še vedno tudi šolske obveznosti – ne vedo, da igra tenis, saj nerada govori o sebi. Sloviti tenisač John McEnroe je dejal, da je ne le fizično, pač pa tudi psihično zrela. ''Če do 20. leta ne bo številka ena svetovnega tenisa, bom šokiran,'' je svetlo prihodnost Gauffovi, ki se je s tenisom začela ukvarjati pri sedmih letih, napovedal trikratni zmagovalec Wimbledona.

Ker je bila prenizko rangirana (313.) ni bila kvalificirana za boj na sveti travi, a je prejela wildcard (povabilo organizatorja), za kar je izvedela, ko je nakupovala preko spleta. Pred zadnjim krogom kvalifikacij za glavni turnir je morala odpisati še šolski test, kljub temu pa je z dvakrat po 6 : 1 odpihnila Belgijko Greet Minnen, ki je na WTA lestvici skoraj 200 mest pred njo. Z zmago nad 39-letno Venus je postala najmlajša igralka, ki je dobila dvoboj na Wimbledonu. Pred tem je rekord držala rojakinja Jennifer Capriati, ki je s 15 leti premagala devetkratno zmagovalko za Grand Slam, Martino Navratilovo.

Primer Gauffove v športu ni osamljen. Športna zgodovina je namreč prepolna tovrstnih zgodb, ko so nesporni favoriti šokantno ostali praznih rok. Nekaj jih predstavljamo v nadaljevanju.

Najbolj presenetljivi porazi v zgodovini športa, ki so šokirali svet:

Ameriška košarkarska reprezentanca (OI, 2004)

Leta 2004 je Dream Team na olimpijskih igrah v Atenah vodil legendarni Larry Brown (pomagala sta mu Gregg Popovich in Roy Williams). V ekipi sta bila tudi dva najkoristnejša igralca lige NBA, in sicer Tim Duncan in Allen Iverson, poleg njiju pa so ameriške barve zastopali še takrat mlečnozobi LeBron James, Dwyane Wade in Carmelo Anthony. Do takrat je reprezentanca ZDA na olimpijskih igrah utrpela zgolj dva poraza. Tu pa je šlo vse narobe. Na vrat na nos zbobnano ekipo je v skupinskem delu najprej presenetljivo premagal Portoriko (92 : 73), nato pa še Litva (94 : 90), v polfinalu pa je bila z 89 : 81 boljša Argentina, ki je kasneje postala prvak. Američani so se na koncu morali zadovoljiti samo z bronom. Na teh igrah so utrpeli toliko porazov, kot na prejšnjih 14 prvenstvih skupaj.

Nogometna reprezentanca Brazilije (SP, 1982)

Čeprav so Brazilci v nogometu domala vedno v vlogi favorita, pa je generacija iz leta 1982 z Zicom na čelu veljala za zlato. V skupinskem delu je Seleção dobili vse štiri tekme – premagali so tako gostitelje Špance kot evropske prvake iz zahodne Nemčije. Na zadnji tekmi skupinskega dela so za napredovanje potrebovali zgolj remi, a niso odstopili od svojega napadalnega sloga igre in se opekli proti Italijanom, ki so prežali na protinapade in Brazilce poslali domov z rezultatom 3 : 2 (Paulo Rossi je dosegel hat-trick), sami pa nato osvojili svoj tretji naslov svetovnega prvaka. Tekmo je legendarni Zico označil kot ''dan, ko je umrl nogomet''.

Detroit Red Wings in Tampa Bay Lightning (1995/96 in 2018/19)

Hokejska ekipa Detroit je v sezoni 1995/96 dosegla največ zmag v rednem delu sezone najmočnejše hokejske lige na svetu NHL (62 zmag), dosežek, ki ga je v pretekli sezoni uspelo ponoviti Tampi. Kljub nesporni vlogi favorita Rdeča krila niso osvojila Stanleyjevega pokala, saj jih je v finalu zahodne konference v šestih tekmi izločil Colorado, ki je kasneje postala prvak. Še hujša usoda je doletela Tampo, ki je bliskovito klonila že v prvem krogu končnice, ko jo je z metlo na počitnice poslal Columbus.

Golden State Warriors (2015/16)

Tako kot Detroit in Tampa Bay, so se tudi Bojevniki iz Oaklanda v končnico najmočnejše košarkarske lige NBA odpravili z odlično popotnico. Izboljšali so rekordno razmerje zmag in porazov Jordanovih Chicago Bullsov iz sezone 1995/96 in letvico z 72 pomaknili na kar 73 zmag (73–9). Tudi v velikem finalu proti Clevelandu je kazalo, da bodo dokončali delo, a so imeli Cavaliersi z LeBronom Jamesom in Kyriem Irvingom na čelu drugačne načrte – vstali so od mrtvih ter šokirali ekipo Steva Kerra in postali prva ekipa, ki je nadoknadila zaostanek 1 : 3 v finalu najmočnejše košarkarske lige na svetu.

Ronda Rousey (2015)

Ronda Rousey je dolgo veljala za kraljico ringa v organizaciji UFC. Vse do dvoboja z Holly Holm, 14. novembra 2015, ki ji je v Melbournu odčitala lekcijo in jo v drugi rundi nokavtirala z brco v glavo. Po tem porazu se Rouseyjeva ni nikoli več zares pobrala. Kariero nekdanje UFC prvakinja v bantam kategoriji je zapečatila znanilka nove dobe v oktagonu, neusmiljena Brazilka Amanda Nunes, ki je v Las Vegasu zabila zadnji žebelj v krsto njene kariere. Premagala jo je 48 sekundah, s tem porazom pa je Rondin mit nepremagljivega borilnega stroja in kraljice UFC-ringa dokončno postal zgolj spomin.

Conor McGregor (2018)

Poraz Irca proti Natu Diazu v drugi rundi je šokiral svet borilnih veščin s takšno magnitudo kot tisti Ronde Rousey. McGregor je bil tako prepričan v svojo zmago, da je celo pristal, da se z Američanom pomerita v velterski kategoriji, torej v Američanovi naravni teži, kar je dva težavnostna razreda več od velterske, v katerem je pred tem v 13 sekundah premagal Joseja Aldo. Med kategorijama je v teži kar 11,3 kilograma razlike. Arogantni Irec je bil prepričan, da to ne bo ovira, a je na koncu lahko le čestital presenetljivemu zmagovalcu.

Mike Tyson (1990)

Železni Mike je prvi boksar, ki je osvojil naslove prvaka po vseh treh verzijah in tudi edini, ki jih je držal istočasno. Prvi poraz je utrpel v svojem 38. dvoboju, ko je njegovo brezhibno statistiko skazil rojak James ''Buster'' Douglas. Z zmago je poskrbel za eno največjih senzacij v zgodovini tega športa. V Tokio Domu je v 10. rundi presenetljivo na tla spravil rojaka in sodnik je dvoboj prekinil, potem ko je Tyson komajda vstal. Ta poraz in kasneje zaporna kazen je odložila težko pričakovani dvoboj z Evanderjem Holyfieldom, ki mu je v dvoboju novembra 1996 zadal poraz v 11. rundi. Priložnost za maščevanje je Tyson dobil leto kasneje, 28. junija 1997, dvoboj pa nam je ostal v spominu predvsem zaradi poteze Mika, ki je dvoboj izgubljal in iz frustracije odgriznil del Holyfieldovega desnega ušesa. Sodnik je po prvem ugrizu pustil nadaljevanje dvoboja, Mike pa je nato še drugič zaril zobe v njegovo uho in bil po izteku tretje runde diskvalificiran, iz dvorane pa so ga pospremili policisti.

Ronnie O'Sullivan (2019)

Nesporna legenda snookerja in za mnoge najbolj talentirani igralec te gentlemanske igre, Ronnie O'Sulivan, je aprila doživel enega najhujših porazov v svoji legendarni karieri, v kateri je osvojil vse, kar se osvojiti da. V uvodnem krogu svetovnega prvenstva v Sheffieldu ga je namreč izločil amater James Cahill, ki je pred tem postal sploh prvi amater, ki se mu je uspelo prebiti na svetovno prvenstvo. Drugega nosilca je premagal z 8 : 10 in osupnil svet.