Marco Pantani – kolesar, ki so ga v klanec vsi gledali od zadaj

Kolesar Marco Pantani, sin lastnice kioska s kruhki piadnin in vodnega instalaterja, je bil velemojster obračanja pedal, ki ima še danes veliko zvestih navijačev. ''Marsikateri kolesar je dosegel več kot on, toda nihče ni znal potegniti za sabo takšne množice ,kot prav on,'' je nekoč dejal španski kolesar Miguel Indurain. Italijan, ki se je ljudstvu priljubil zaradi napadalnega, nepopustljivega in agresivnega sloga kolesarjenja, se je od božanstva, ki je stoje poplesaval na pedalih, spremenil v depresivnega odvisnika od drog. Veljal je za enega najbolj nadarjenih kolesarjev 90. let prejšnjega stoletja, njegov zaton pa se je začel leta 1999, ko so ga izključili iz Gira, po katerem se je njegovo življenje začelo podirati kot hišica iz kart. Umrl je star komaj 34 let.

Naravne ali nasilne smrti? To še danes ni povsem jasno. Njegova mama Tonina Pantani še naprej trdi, da je bil žrtev mafije, medtem ko preiskovalci trdijo, da je umrl naravne smrti. To naj bi povzročila smrtonosna mešanica kokaina in antidepresivov. Starši so policiji očitali površnost pri preiskavi in še danes trdijo, da sam prostovoljno zagotovo ne bi vzel prevelikega odmerka kokaina, zato ne izključujejo možnosti, da je bil umorjen. ''Imam delčke papirja, ki smo ga našli med njegovimi osebnimi predmeti, na katerem je napisal, da se boji zmagati,'' je pred leti dejala Pantanijeva mama. Kasneje je zasebni detektiv, ki sta ga najela Pantanijeva starša, odkril številne nepravilnosti in luknje v preiskavi ter sledi, da je bil umorjen. Državno tožilstvo je zato ponovno odprlo primer in preverilo navedbe. Preiskava je pokazala, da policija tistega leta ni opravil svojega dela. Ni namreč preverila prstnih odtisov v sobi, ne na steklenici vode, ki je vidna na fotografiji s prizorišča, niti ni analizirala njene vsebine. Pantani je bil poškodovan po vseh delih telesa, ni bilo pa sledu, da bi si poškodbe zadal sam, kar je nakazovalo na vpletenost tretje osebe v primeru njegove smrti. Te navedbe so forenziki kasneje ovrgli. Uradno je torej umrl zaradi zastoja srca. Ali je samomor storil zavestno ali podzavestno, pa ve samo on.

Pantanija se je zaradi pobrite glave, značilne naglavne rut(ic)e (ta je bila njegov zaščitni znak) in uhanov, prijel vzdevek Pirat (v italijanščini Il Pirata) oz. Gusar. Znan je bil tudi po vzdevku Slonček (v italijanščini Elefantino) – zaradi svoji štrlečih ušes – ki pa ga ni slišal rad. Leta 1970 v Caseni rojeni Italijan je odraščal v majhnem obmorskem mestu Cesenatico. Že kot otrok je imel eno samo željo – voziti kolo. Bil je sramežljiv in skromen. Pri 22 letih je postal profesionalni kolesar, čeprav se v kolesarskem svetu ni dobro počutil, češ da v njem vse niti vleče italijanska mafija. A se ni dal in začel osvajati lovorike in rušiti mejnike.

Pantani je živel v črnem (in hkrati zlatem) obdobju kolesarstva, ko je bila uporaba prepovedanih substanc v kolesarstvu nekaj običajnega in na vrhuncu. Njegovo kariero je omadeževal doping, a v času tekmovalne kariere nikoli ni bil pozitiven na antidopinških testih. Le redki pa so že tedaj verjeli, da Pirat vse napore prenaša po zakoniti poti. 5. junija 1999 so ga izključili iz Dirke po Italiji in sicer tik pred zadnjo etapo (od Orope prek Mortirola do Aprice), potem ko je imel v skupnem seštevku več kot pet minut naskoka in je skupno zmago praktično že imel v žepu. Analiza krvi je namreč pokazala, da ima v krvi previsoko raven hematokrita (preveliko število rdečih krvničk). Vrednost je znašala 52 odstotkov, zgornja dovoljena meja pa je bila 50 odstotkov. Pantani je moral v Madonni di Campiglio v družbi policije spakirati kovčke, v bran pa se mu je postavila celotna ekipa in odšla z njim. Kaznovan je bil zgolj z dvema mesecema prisilnega počitka, a se tisto sezono ni več vrnil na dirke. Dogodek je na Italijanu pustil nepopravljive posledice, kar trdi tudi njegova mama. ''Marco ni umrl leta 2004, Marco je umrl že leta 1999. Nihče ne ve, kaj se je zgodil takrat. Vozil je čist in nekdo se ga je hotel znebiti,'' je dejala. Duševna kriza se je iz leta v leto poglabljala, dno pa dosegla na Valentinovo leta 2004. Pantani je umrl je zagrenjen. Bil je v globoki depresiji, našli pa so ga v sobi D5 počitniške rezidence Le Rose v Riminiju 14. februarja 2004. Po smrti so odkrili, da je umrl zaradi pljučnega in možganskega edema, kriv za to pa je bil kokain. Mama je trdila, da se je v Riminiju ponovilo, kar se je začelo v Madonni di Campiglio leta 1999.

Prvo kolesarsko zmago je Pantani zabeležil pri štirinajstih, čeravno kot mladinec ni izstopal. Doživel je dve hudi prometni nesreči, zaradi česar je oče Paolo zahteval, da se raje posveti študiju, a se Marco ni odpovedal svojim sanjam in na koncu je popustil oče. Iz mladinske v člansko vrsto je prestopil leta 1989. Pri 22 letih je dobil Dirko po Italiji za mlade kolesarje, kar mu je prineslo prvo profesionalno pogodbo. Leta 1992 je prestopil v ekipo Carrera-Tassoni, katere prvo ime je bil tedaj Claudio Chiappucci. Prvo leto med profesionalci je bilo leto učenja. Nastopil je na Giru, a moral tik pred koncem zaradi poškodbe odstopiti. Eksplodiral je že naslednjo sezono, ko je zablestel v vsem svojem sijaju. Tisto leto je na Giru dobil dve najtežji gorski etapi, ki sta si sledili ena za drugo. Na kraljevski etapi je na vzponu na Mortirolo, ki velja za enega najtežjih vzponov na svetu, pedale poganjal rekordno hitro (42 minut 40 sekund) in se odlepil od Induraina in ostalih konkurentov, ki jih je napadal kot osa in se jih na koncu uspešno otresel. Švignil je tudi mimo svojega kapetana Chiappuccija, ki je bil med ubežniki. Na vrhu vzpona, ki je danes posvečen Pantaniju, je ta ''kolesarski kralj gora'' kasneje dobil kip. Tisti Giro ni dobil Pantani, ampak Rus Jevgenij Berzin, Indurain pa je bil tretji. Španec je Italijanu vrnil milo za drago na Touru, čeprav je tudi Italijan poskrbel za kopico nepozabnih trenutkov. Na vzponih na Mont Ventoux, Alpe d'Huez in Val Thorens je bil brez konkurence. V etapi do Val Thorensa je padel, zdravnik mu je odsvetoval nadaljnjo vožnjo, Pantani pa je kljub bolečinam v kolenu ne samo nadaljeval, ampak etapo tudi dobil in bil na koncu skupno tretji.

V sezoni 1995 je vse sile usmeril v domači Giro, a mu je padec na treningu to preprečil nastop, zato se je osredotočil na Tour, kjer je nato spektakularno dobil etapo na Alpe d'Huez. Otresel se je favoritov in ubežnike prehiteval s hitrostjo, kot bi bili ti amaterski kolesarji. Poleg te je dobil še etapo v Pirenejih in bi na koncu tretji. Uspeh mu je prinesel mesto v italijanski reprezentanci za svetovno prvenstvo v Kolumbiji, kjer je bil na cestni dirki tretji, za Abrahamom Olanom in Indurainom. Na enodnevni klasiki Milano-Torino je imel ponovno smolo in ponovno okusil grenkobo kolesarstva, potem ko mu je na spustu pot presekal avto in je pri padcu utrpel zlom golenice. Številni so ga že odpisali, a se je ob pomoči fizioterapevta Fabrizia Borra vrnil med žive. Leta 1996 je odpeljal zgolj nekaj dirk – na Touru je bil tisto leto skupno 13. – leta 1997 pa se vrnil med najboljše. A nesreča ponovno ni počivala. Na Giru mu je načrte spet prekrižal padec, le da je bil tokrat kriv maček, ki se je znašel na cestišču in v katerega je trčil. Utrpel je poškodbo leve nove. Etapo je uspel zaključiti, a so bile poškodbe prehude, da bi dirko lahko nadaljeval. Vse sile je tako ponovno preusmeril v Tour, kjer je ponovno blestel na klanec in še drugič dobil etapo na Alpe d'Huez in tedaj postavil rekord, ki je do danes ostal nedotaknjen (36 minut 50 sekund). Poleg omenjene je dobil še etapo od Courchevela do Morzina in dirko še enkrat končal na skupnem tretjem mestu. Pred njim sta bila le Nemec Jan Ullrich in Francoz Richard Virenque.

V sezoni 1998 je Pantani spisal zgodovino z dvojčkom Giro-Tour. Tisto leto je po štirih letih suše spet dobil etap na italijanski pentlji in na 81. izvedbi Gira prvič oblekel roza majico (na Touru je pred tem že okusil rumeno), ki jo je nosil tudi na koncu. To si je krvavo prislužil, potem ko je dobil ogorčen boj s Pavlom Tonkovim, sicer zmagovalcem Gira iz leta 1995. Odločila je gorska preizkušnja do Monte Campioneja, na kateri je Pantani napadal, Rus pa se je branil. ''Dva kilometra pred ciljem sem si rekel, Marco, ali popustiš ti, ali pa popusti on. Tonkov pa je bil tisti, ki je na koncu popustil,'' je po zmagi dejal Gusar, ki se je nato z dobro vožnjo na čas zagotovil prvo zmago na tritedenskih dirkah. Julija 1998 ga je presekala smrt Luciana Pezzija, lastnika njegove tedanje ekipe Mercatone Uno (med letoma 1992 in 1996 je let vozil za omenjeno ekipo Carrera Jenas-Vagabond, ki pa je po odhodu glavnega sponzorja razpadla), ki jo je sestavil prav Pezzi. Ta je v ekipo ustanovljeno leta 1996 povabil le kolesarje, ki so se bili pripravljeni podrediti Pantaniju. Ta je bil Pezziju tako hvaležen, da mu je posvetil zmago na Dirki po Franciji, ki jo je sicer začel slabo, a se je nato prebudil v gora. Tour je tedaj pretresal dopinški škandal in kar šest ekip je protestno zapustilo dirko. Vodil je Ullrich, organizatorji pa so potrebovali nekaj, kar bi pozornost vrnilo na ceste in stran od zloglasne dopinške afere Festina. Odrešitev oz. darilo je prišlo v obliki 15. kraljevske etape od Grenobla do Les Deuxa Alpesa, ki so jo zaznamovali mraz, dež in velika kriza Nemca. Podaril ga je Italijan, ki je napadel na vzpon na Galibier in si pred zadnjim vzponom privozil lepo prednosti pred Ullrichom, ki je na koncu zaostal skoraj 10 minut. ''Za zmago ne rabim dopinga. Vse, kar rabim, je vzpon,'' je dejal tedaj Pantani, kar se je kasneje izkazalo za laž. Rumeno majico je nosil vse do Pariza in postal prvi Italijan po 33 letih, ki je dobil Tour, ki je tisto leto preživljal največjo krizo in ki ga je Italija z epsko vožnjo sam potegnil iz brezna, a zato počasi začel vanj padati sam. Velikokrat se je zdel predober, da bi bil resničen in ko je zmagal na Touru in imel vse, so se začeli kazati prvi znaki osebne krize, potem ko je dejal, da se še nikoli ni počutil tako osamljenega. 

Giro leta 1999 je bil narejena za Pantanija – organizatorji so vključili tudi Mortirolo – in Pantani je pričakovano hitro prevzel vajeti v svoje roke, potem ko je že na prvi gorski etapi pokazal svojo moč. V hribih ni imel prave konkurence in si pridno nabiral prednost pred konkurenti. Zmaga je bila za vogalom, a 5. junija se je vse sesulo kot hišica iz kart. Dan pred tem je dobil etapo do Madonne di Campiglia, jutro kasneje pa so ga prebudili ''vampirji'' (beri doping kontrola). To je bil začetek njegovega konca, leto, ko je umrla njegova duša, ki ji je telo sledilo pet let kasneje. Kmalu so prišli izvidi, novici, da je Pantani izključen iz dirke, pa sprva ni verjel nihče. Italijan je dobljeno dirko zapustil osramočen in v spremstvu policije. ''Po številnih nesrečah sem se vrnil, vendar mislim, da sem tokrat dosegel dno,'' je dejal v enem izmed redkih komentarjev. Tisto leto ni več nastopil, leta 2000 pa se vrnil v kolesarsko karavano in tudi na Giro, na katerem je pomagal do skupne zmage klubskemu tovarišu Stefanu Garzelliju. Na Touru je dobil dve etapi. Prva na Mont Ventoux je bila darilo Lanca Armstronga, še enega padlega kolesarskega velikana, drugo na Courchevel pa je dobil po pravem boju z Američanom. Tour je predčasno zapustil zaradi težav z zdravjem in izčrpanosti. To je bil tudi labodji spev Italijana. Naslednjo sezono naj bi se intenzivno pripravljal na Giro, a je tik pred začetkom izvedel, da direktor Toura Luc Leblanc njegove ekipe ni povabil na dirko. Pantani je poizkusil še dvakrat, a v Franciji mu duri niso več odprli. Na italijanski pentlji je tisto leto dirkal solidno in pokazal, da je še konkurenčen, četudi ni v vrhunski formi, a to ni bil več Pantani, kot ga poznamo, ko se je tekmecev z lahkoto otresel, ko je bilo v klanec najtežje. Na Giru je zadnjič nastopil leta 2003, potem pa o njem ni bilo več dosti slišati. Počasi je tonil, bil vse bolj izgubljen, govorice o dopingu so postale del njegovega vsakdana, kot tudi kokain, depresija in alkohol. Po umiku iz kolesarskega cirkusa se je zdravil zaradi odvisnosti. S časom so se težave zgolj stopnjevale. Vse do nesrečnega 14. februarja 2004, ko je dočakal bridki konec in so ga našli mrtvega v hotelski sobi.

Pantani je bil kolesarska različica glasbenika Jima Morrisona, kolesarski genij in velikokrat nerazumljen ''poet'', ki je igral na pedala. Na njegov pogreb so prišli vsi, ki v kolesarstvu kaj veljajo. Poklonilo se mu je več kot 20.000 ljubiteljev kolesarstva, med njimi tudi nogometaš Diego Maradona, pa alpski smučar Alberto Tomba in italijanski kolesar Mario Cipollini. Za bolj ganljivi govor na pogrebu je poskrbela njegova agenta Manuela Ronchi, ki je prebrala Pantanijeve misli iz potovanja na Kubo. "V zadnjih štirih letih sem se pojavil na vseh mogočih sodiščih. Izgubil sem željo, da bi bil tak, kot so drugi športniki. Kolesarstvo je poplačalo svoje dolgove in številni mladi so izgubili zaupanje v pravico. Moji kolegi so bili osramočeni, v sobe so jim nameščali kamere, vse z namenom, da uničijo njih in njihove družine. Kako se po vsem tem upreti želji, da bi si škodoval?" Mnogi so prepričani, da se je Italijanu, ki je dobil 36 etap na najvišji ravni, od tega osem na Touru in Giru, godila krivica. Pantani se je v hotel v Riminiju prijavil nekaj dni pred smrtjo. Ta je bil le nekaj deset kilometrov proč od njegove vile v Cesenaticu. Bil je založen s tabletami in kokainom. Kaj se je tedaj dogajalo v sobi, zares ne ve nihče. V pomoč so le telefonski klici. Največkrat so bili ti namenjeni receptorju, ki ga je Pantani vsako jutro obvestil, da bo bivanje podaljšal še za en dan. Zavrtel je tudi nekatere druge številke, a so se tisti na drugi strani linije kasneje sprenevedali in trdili, da ga ne poznajo. Umrl je na peti dan.

Kaj se je v resnici dogajalo leta 1999 na Giru, še danes ni povsem jasno, čeprav smo dočakali epilog. Phillipe Brunel, novinar časnika L'Equipe, je v svoji knjigi razkril, da je mu je tedaj nekdo dejal, da ne ve, kdo bo zmagovalec Gira, da pa to zagotovo ne bo Pantani, čeravno je imel ta tedaj domala neulovljivo prednost pred tekmeci. Podobno zgodbo je imel Vitorrio Savini, ustanovitelj Pantanijevega kluba navijačev, ki da je dobil klic neznane osebe, ki je izrekla podobne besede. Poudarila je, da ni smel zmagati in da je bilo zanj bolje, da je odšel tako. Številni so mnenja, da je nemogoče, da je imel Gusar previsok hematokrit, saj je pred tem preživel številne dopinške kontrole. To so zatrjevali tudi njegovi zdravniki, češ da je bila vrednost hematokrita, ko so meritve tisti dan opravili sami v drugem laboratoriju, okoli 47 in ne, kot so trdili inšpektorji, ki niso izvedli dodatnega testiranja drugje in so jim zato očitali malomarnost. Izključen je bil pred etapo, ki je bila podobna tisti, na kateri je zablestel leta 1994. Da nekaj res smrdi, se je izkazalo leta 1996, ko naj bi na plano prišli dokazi, da je za afero stala camorra, neapeljska mafija, ki velja za hujšo od cose nostre. Ta naj bi leta 1999 zamenjala epruveto s krvjo Pantanija, da bi na stavah ob koncu dirke mastno zaslužila. Do tega so preiskovalci prišli na podlagi zapiskov in prisluhov v zaporu, v katerem je zapornik, ki je kazen prestajal zaradi prepovedanih športnih stav, sojetniku zaupal, da so se za zamenjavo odločili dan pred zadnjo etapo, ko so že vsi stavili na Pantanijevo zmago. Zločin je zagrešila mafijska družina Secodigliano.

Kljub temu, da je bil Marco Pantani grešnik, ki med dopingiranci ni želel prekršiti zakona molčanja (omerte) – francoska preiskovalna komisija je na podlagi retroaktivnih analiz dokazala, da si je Pantani na Touru leta 1998 pomagal z zloglasnim eritropioetinom (EPO), v karieri pa se je posluževal tudi krvnega dopinga in rasnega hormona – ga še danes v Italiji častijo po božje in ostaja njihov junak. Zakaj je on junak, Lance Armstrong pa ne? Verjetno zato, ker mu v času kariere dopinških prekrškov niso dokazal in ker, kot pravijo, o mrtvih vse najboljše ... Tisti, ki vedo kaj več, pa še danes molčijo in se držijo omerte. Njegovo ime se sicer omenja tudi v Operaciji Puerta in nekaterih drugih poročilih o dopingu, za razliko od Lanca pa njegovih rezultatov niso izbrisali.

Poleg spomenikov, v čas Pantanija danes stoji tudi muzej v njegovem rojstnem mestu Cesenaticu, kar ohranja njegov mit. V njem so tri dvorane, ki nosijo ime treh najtežjih vzponov, na katerih je blestel – Mortirolo, Alpe d'Huez in Bocchetta. Njegov grob je postal romarski kraj. Pantani je pustil za seboj tudi poslovilno pismo, v katerem je zapisal, da je nedolžen in da so ga neupravičeno preganjali in očrnili njegovo ime. Kot eden od favoritov je bil ves čas pod budnimi očmi lovcev na doping. "Zaradi tovrstnega nadzora, ko te zbujajo sredi noči, trpi družina. Upam, da bo moja zgodba zgled ostalim. Pravila morajo biti, vendar morajo biti enaka za vse športnike."

Kljub grehom in črnim pikam na karieri Pantani velja za enega najboljših kolesarjev vseh časov, a ne zaradi serijskih zmag, ampak vožnje v klanec. S svojim načinom vožnje si je pridobil horde navijačev in na ceste privabil več ljudi, kot drugi šampioni kolesarstva. Lik in delo Pantanija sta tragična, a istočasno z leta v leto sta bolj in bolj romantična.