Mnogo Slovencev se je že povzpelo na Triglav, a nihče tako kot on!

Ja, mnogo Slovencev se je že povzpelo na Triglav, praktično vsi sedejo kdaj na kolo in vse več jih z masko pogleda globlje od sidrišča priobalne boje. Toda nekateri se odločijo te aktivnosti združiti v eno in povezati naglobljo in najvšjo točko slovenskega ozemlja.

Nekakšen triatlon s samim seboj, ki združuje na videz nezdružljivo kombinacijo sproščenega notranjega miru, potrebnega za potop na dah, agresivno moč za kolesarjenje razdalje, daljše od 200 kilometrov, in trmo, ki po vsem tem telo prepriča še na poldrugi kilometer višinske razlike v temi in snegu.

Večina Slovencev se na Triglav vzpne iz ene od dolin pod njim, kar v naboljšem primeru pomeni le slab poldrugi kilometer višinske razlike in nekaj kilometrov razdalje. A kdor hoče zares izkusiti mogočnost naše najvišje gore, se mora tega lotiti na drugačen način. Z največjo možno – skoraj trikilometrsko višinsko razliko in več kot dvesto kilometri razdalje znotraj slovenskih meja.

Ideja ni nova. Kar nekaj športnikov in športnic je to poskusilo in izpeljalo, a Edo se je zadeve lotil v enem kosu in s časovnim okvirjem. In vsak tak podvig je tako ali tako zgodba zase. Vprašanje zakaj je pri tem seveda retorično. Odgovor je: zato. Zato, ker lahko. Pravzaprav nasprotno – zato, ker je težko! Osnova je seveda lastna želja po avanturi in doživetju, postavljanju nekih novih meja ... pa tudi želja navdušiti druge za gibanje. In da vse skupaj ni le egoistično "športanje", je spotoma zbral še denar in ga podaril v dobrodelne namene.

Kondicijska priprava za osebnega trenerja in mojstra fitnesa seveda ni težava. To je njegov življenjski slog. Potop na vdih v globino onkraj trideset metrov pa je nekaj drugega.

To ni le startna točka tega podviga, ampak tudi tisto, pri čemer je treba začeti pri sebi. Mentalno je namreč vzpon na Triglav ali kolesarjenje preko "višine" Slovenije precej lažje od potopa do podvodnega "Triglava". Če ne zmoremo premagati strahov in lastnih omejitev potopa na slovensko dno, nam še taka kondicija za vzpon na Triglav ne bo pomagala.

In potem je tu še logistika. Potrebna pomoč pri potopu, podpora za hrano in litre pijače, porabljene med ure dolgim kolesarjenjem od Pirana do Pokljuke in zaradi zimskoalpinističnih razmer še vodnik za nočni vzpon na Triglav. A kljub smoli z novim snegom, ki je močno začinil vzpon, ima Edo "srečo", da živi v Sloveniji, kjer je projekt “najglobja do najvišja točka" naporna, a še izvedljiva odisejada (oziroma kot pravi sam: edspedicija). Na primer v Franciji ali ZDA bi bila to povsem drugačna nemogoča zgodba. A srečo, da živimo tukaj, imamo pravzaprav vsi, ker lahko z lastno močjo v enem dnevu gazimo sneg in čofotamo v morju, in tega res ni mogoče najti na prav veliko kosih zemeljske oble.