Od 0 do 20: nenavadna statistika Dirke po Franciji

Letošnjo Dirko po Franciji so zaradi mnogih dejavnikov številni označili za najboljšo in najbolj razburljivo v zadnjem stoletju. Svoje sta naredili tudi odpovedi dveh na papirju najmočnejših kandidatov za rumeno majico, Britanca Chrisa Frooma, ki je le nekdaj dni pred začetkom francoske pentlje utrpel grozljiv oadec, in Nizozemca Toma Dumoulina, ki ni uspel sanirati poškodbe, ki jo je staknil že na Dirki po Italiji.

Dirka zato že dolgo ni bila tako odprta, tudi gorskega vlakca Team Sky, ki je zadnja leta drvel po alpskih in pirenejskih cestah, letos ni bilo na spregled. Zaradi nepredvidljivosti je Tour postregel s številnimi fascinantnimi statističnimi podatki.

0 – skupni zmagovalec ni dobil niti ene etape

22-letni Kolumbijec Egan Bernal, ki je Južni Ameriki privozil prvo zmago na Dirki po Franciji, ni dobil niti ene etape. Skupno zmago je brez etapne zmage uspelo osvojiti le redkim. To so bili Firmin Lambot leta 1922, Roger Walkowiak leta 1956, Gastone Nencini leta 1960, Lucien Aimar leta 1966, Greg LeMond leta 1990, Oscar Pereiro leta 2006 in nazadnje Bernalov moštveni kolega Chris Froome leta 2017.

1 – Bardet v pikčastem

Francoz Romain Bardet je meril na rumeno majico, na koncu pa je bil lahko (pre)srečen, da je na osvojil pikčasto, to je za najboljšega hribolazca na Touru. Pa je res bil? Letošnji ''kralj gora'' je namreč zgolj en vrh prečkal prvi in sicer je bilo to v 15. etapi na prelazu prve kategorije Port De Lers, splet okoliščin in kanček športne sreče pa sta mu zagotovila, da dirke ne zapušča razočaran.

1 – prva zmaga za Kolumbiju

Kolumbijci veljajo za odlične hribolazce, a specialisti za klance do zdaj skupnega zmagovalca Toura še niso imeli. Kar ni uspelo Nairu Quintani (leta 2013 je bil drugi, leta 2016 pa tretji) in Rigobertu Uranu, je pri rosnih 22 letih Bernalu, ki je šele prvi po Albertu Contadorju leta 2007, ki je osvojil tudi belo majico (za najboljšega mladega kolesarja).

2 – prvi dve mesti za isto ekipo

Leat 2012 je britanska naveza Bradley Wiggins in Chris Froom v dresu ekipe Team Sky skupno zasedla prvi dve mesti v skupnem seštevku. Isti ekipi, ki se zdaj imenuje Ineos, je letos uspelo ponoviti ta dosežek, saj sta se na vrhu znašla Bernal in lanski zmagovalec Geraint Thomas. Za podoben dosežek moram pred dosežkom ekipe Sky več kot 30 let v zgodovino, ko je to uspelo Američanu Gregu LeMondu in Francozu Bernardu Hinaultu, ki sta se leta 1985 in 1986 izmenjala na prvih dveh mestih.

3 – le tri dni v rumenem

Kolumbijski narodni junak je v rumenem preživel vsega tri dni, potem ko jo je v dramatični 19. etapi, ki sta jo zaznamovala toča in plazovi, slekel iz ramen francoskega narodnega heroja, Alaphilippa, in s tem nadaljeval tradicijo osvajanja rumenih majic ekipe Team Sky (zdaj Ineos). To je bilo najmanj dni, odkar so pred leti ''ugrabili'' Tour. Običajno so imeli Britanci dirko od štarta do cilja pod nadzorom in so tekmece lomili na tempo. Nihče ni dvomil, da lahko tudi letos dirko dobijo, a nikoli ta usoda še ni bila tako negotova. V številnih elementih so jih namreč zasenčile druge ekipe, a so se tudi v novi vlogi dobro znašli in dobili želeno/pričakovano.

3 – tretji najmlajši zmagovalec Toura

60-kilogramov težki Egon Bernal je z 22 leti in pol postal tretji najmlajši zmagovalec Dirke po Franciji in najmlajši v zadnjih 100 letih. Rekord ima v lasti Henri Cornet, ki je dobil drugo izvedbo dirke star komaj star 19 let in 352 dni. V sendviču omenjenih je Francois Faber, ki je leta 1909 francosko pentljo dobil star 22 let in 187 dni.

3 – Movistarjev trojček

Zvezdniška ekipa Movistarja navzven deluje kot osmoljenka letošnje Dirke po Franciji. Etapna zmaga Quintane je bila sicer obliž na rane, a Kolumbijec je pričakoval precej več kot – skozi njegove oči – boj za drobtinice. Tudi Mikel Landa ni uresničil svojil visokih ambicij, precej neopazen pa je bil tudi njegov rojak, Španec Alejandro Valverde. Vsi trije so sicer končali znotraj prve deseterice (6., 8. in 9. mesto). Ekipa, ki se je sama ustrelila v nogo (beri stavila na napačnega konja), je bila na koncu najboljša ekipa Toura, a kot rečeno brez posameznih presežkov. Tovrstni dosežek jim je v zadnjih petih letih uspel že štirikrat, kar pa je bolj slaba tolažba. Podoben ekipni uspeh jim je lani uspelo tudi na Giru in Vuelti.

6 – velikani šprinta so mrtvi, živeli prišleki

Brez Marcela Kittla, Marka Cavendisha in ob Andreu Greipelu, ki je le še bleda senca sebe, je šprint postal nepredvidljiv kot že dolgo ne. Velika imena, ki so na vrhuncu moči le redko koga pustila zraven, so v zatonu, nihče izmed trenutno najboljših šprinterjev – Mike Teunissen, Caleb Ewan, Wout Van Aert, Dylan Groenewegen, Peter Sagan, Elia Viviani – pa ni tako suveren oz. dominanten, da bi se poigraval s konkurenco. Ewan je resda dobil tri etape na Touru, a prehuda je ocena, da je Avstralec korak oz. vsaj obroč pred konkurenco.

7 – pravljična sedmica za Sagana

Slovaški kolesarski superzvezdnik Peter Sagan je tudi letos na Touru pokazal svoje mišice in dobil peto etapo. Redno se je vozil tudi po zadnjem kolesu in med vožnjo podpisal celo knjigo, kolesarski Hulk pa je v Pariz sedmič pripeljal zeleno majico in je zdaj sam na vrhu kolesarjev, ki so največkrat osvojili to čislano majico. Do zdaj si je rekord delil z Nemcem Erikom Zablom.

12 – ducat različnih zmagovalcev

Od zmage Mika Teunissena v prvi, do zmage Simona Yatesa v dvanajsti etapi, je etapo dobilo drugo kolesarsko ime. Za tak statistični podatek moram nazaj kar četrt stoletja, v leto 1994, kar še enkrat več potrjuje oceno, da je šlo za zelo odprta dirko brez dominantnega šprinterskega in gorskega vlakca.

14 – junaški Alaphilippe

Poleg Bernala je bil Julian Alaphilippe, premočno vodilni na svetovni lestvici, glavni junak Dirke po Franciji in najboljša reklama za ta včasih že špartanski šport. Potem, ko mu nihče ni pripisoval možnosti, da bi lahko rumeno majico pripeljal v Pariz, mu je ta vlila čarobno moč, s katero je presenečal sebe, še bolj pa svet, Francozom dovolil sanjati, tekmecem pa povzročal nočne more kot Asterisk Rimljanom. Zdelo se je, da mu ne morejo zadati smrtnega udarca, na koncu pa se je na veliko žalost Francozov pravljica končala predčasno. Brez ambicij po skupni zmagi še 14 dni nazaj, bo moral Francoz, še do včeraj ''samo'' specialist za klasike in poskočne etape, ki je svetu pokazal, da je lahko tudi izjemni kronometrist, resno razmisliti ali bo v prihodnje meril na rumeno, roza oz. rdečo ali na etapne zmage in gorske cilje. Če bo ogrodje ekipe Deceuninck–Quick-Step naravnano za boj za skupni seštevek, bo v prihodnje lahko še više od skupno petega mesta.

20 – etapa brez zmagovalca

21 etap in samo 20 zmagovalcev. Organizatorji so v preteklosti zaradi takšnih ali drugačnih, najpogosteje pa vremenskih razlogov skrajšali etape, le redko pa se tudi zgodi med samo etapo in kot strela z jasnega, kot je bilo to letos v 19. etapi. Čeprav mnogi površni opazovalci menijo, da je kaotična etapa, ki je tehtnico prevesila na stran ekipe Ineos, pripadla Bernalu, pa je bil edina zmagovalka tega dne narava, ki je prekrižala načrte organizatorju. Ta je zato upošteval zgolj čas kolesarjev na vrhu prelaza Col de l'Iseran, ni pa razglasil zmagovalca.