Ženska, ki je 10-krat umrla in je še vedno živa

Za Heather Armstrong lahko ne samo pregovorno rečemo, da je žensk z devetimi življenji, pač pa čisto zares. Pravzaprav desetimi! Za potrebe kliničnega zdravljenja je namreč 10-krat umrla in se tudi tolikokrat vrnila med žive.

Mati dveh otrok in nekdaj izjemno uspešna blogerka – revija The New York Times jo je celo razglasila za kraljico blogerk – ki je na blogu Dooce objavljala vsebine na temo nosečnosti in materinstva, je morala svojo sila uspešno kariero postaviti na stranski tir zaradi hude depresije. Duševne bolezni sicer niso tuje tej 43-letni Američanki, saj jo spremljajo od študentskih let, ko je tudi doživela živčni zlom in je šla do danes skozi vse faze bolezni.

Leta 2016 je bilo celo tako hudo, da si je želela umreti. ''V mojo glavo glavo se je naselil demon, ki mi je pravil, da se ne bom nikoli počutila bolje.'' Ker klasične metode zdravljenja niso imele učinka, se je odločila za poskusno zdravljenje z uporabo propofola in fentanila, anestetika in opiata, katerih odmerka povzročita kratkotrajno možgansko smrt in šteje 10 terapij. O tem je napisala knjigo The Valedictorian of Being Dead: The True Story of Dying Ten Times in Order to Live, ki je izšla nedavno. V njej je do potankosti orisala brutalnih 18 mesecev pred nekonvencionalnim zdravljenjem, ko ji niso pomagali nobeni antidepresivi in druga zdravila, kot tudi terapije z propofolom, ko so ji zdravniki za 15-18 minut ubili vse možganske aktivnosti, iz kome pa se je včasih zbujala tudi 90 minutah.

Po porodu prve hčerke Lete pred 15 leti se je prijavila v psihiatrični ustanovi zaradi poporodne depresije. 18 mesecev pred poskusnim zdravljenjem pa je šlo v njenem življenju vse strmo navzdol. Pisalo se je leto 2015, ko se je prijavila na tekaški maraton. Intenzivni treningi so bili v kombinaciji s službo, potovanji in otroci (ima še devetletno hčero Marlo) prevelik zalogaj. Predstavljalo ji je celo tako hudo breme, da se je prenehala tuširati in česati, opustila pa je tudi jemanje zdravil, saj niso imela pravega učinka. Po drugi nosečnosti se je tudi ločila. ''Luknja je postajala vse globlja,'', pojasnjuje. Potem je prišla odrešitev. Psihiater ji je predlagal poskusno klinično zdravljenje na Univerzi Utah. Bila je šele tretja oseba, ki je preizkusila tovrstno metodo zdravljenja, kjer je možnost preživetja 1:10.000. A je ni bilo strah. Ravno nasprotno. Ideja o rebootu možganov jo je navdala z upanjem. Metoda posnema pozitivne učinke elektrokonvulzivne terapije (EKT), le da brez elektrošoka, zadolženega za ''mrk'' možganov. Tovrstno zdravljenje je bilo v Sloveniji na začetku tega tisočletja opuščeno, a se šok terapija ponovno vrača, drugod po svetu pa se ta postopek zdravljenja duševnih bolezni še vedno redno uporablja. Kot so dognali znanstveniki, lahko dušeno stanje pacienta izboljšamo tudi brez eletrošoka. Čeravno ima EKT 75-odstotno uspešnost, pa je mogoč stranski učinek trajna izguba spomina.

Na svojem blogu Dooce je med drugim zapisala: ''Ko se je rodila Leta, so se v meni prebudili vsi materinski instinkti – braniti, hraniti in tolažiti. A ker nisem mogla spati, so se moji simptomi samo slabšali.'' Druga nosečnost je bila lažja, a ko se je končal njen zakon, je spet pristala v psihiatrični bolnišnici. Ni pomagalo: Bila je obupana in ni vedela, ali se bo sploh kdaj počutila bolje. Po tveganem zdravljenju, ki ga je sprejela v želji, da bi imeli hčerki srečno mamo, pa je naravnost sijala: ''Takoj po terapiji sem se počutila fantastično. Ko želiš umreti, ni boljše izkušnje, kot da umreš.'' Po prvih terapijah so jo sicer mučile migrene, slabost in zaprtje, a se je stanje izboljšalo in se je na koncu počutil ne le bolje, ampak je bila tudi srečna. Danes mineva dve leti od zdravljenja, ki ga je do potankosti opisala v omenjeni knjigi.