Jurij Gagarin je pred skoraj 60 leti kot prvi človek iz kozmodroma Bajkonur, ki leži na ozemlju današnjega Kazahstana, poletel v vesolje in zapustil težnostni ovoj planeta Zemlja ter obkrožil naš planet. Polet je bil avtomatiziran, saj inženirji niso vedeli, kako bo breztežnost vplivala na Gagarina. Za vsak primer je dobil kode za aktiviranje ročnega upravljanja, ki jo je dobil le z rešitvijo preproste računske uganke, ki pa bi paničnemu in nerazsodnemu človeku delala težave. Gagarin z ekstremnimi okoliščinami ni imel težav. ''Roke in noge ne tehtajo nič. Predmeti v kabini lebdijo. Nisem sedel v svojem stolu kot prej, ampak visel v zraku,'' je dejal med drugim, ko se je vrnil na trdna tla.
Sedem let po velikem podvigu, ki ga je dobesedno in v prenesenem pomenu ponesel med zvezde je, ironično, umrl v letalski nesreči, kar je le še zacementiralo njegov status narodnega junaka v času hladne vojne. Po Sovjetski zvezi je v času podviga prek radijskih valov ponosno odmevalo: ''V Sovjetski zvezi je bila 12. aprila 1961 v zemeljsko orbito izstreljena prva vesoljska ladja s človeško posadko, Vostok.''
Gagarin je v vesolju preživel relativno kratek čas – 108 minut. V orbiti je bil 89 minut, preostalih 19 pa sta mu vzela vzpon in spust. Letel je na tiru z višino med 169 in 327 kilometri in premagal 40.868,6 kilometra. ''Kriv'' je za eno od številnih astronavtskih vraž, ki so zagotovilo za varen polet – uriniranje po zadnjem kolesu avtobusa. Gagarin naj bi namreč voznika avtobusa, ki ga je peljal proti izstrelitveni ploščadi, prosil, da ustavi vozilo, da se olajša. Uriniral naj bi na zadnje desno kolo, kar zdaj za srečo počnejo vsi kozmonavti po svetu, le astronavtkam ni treba upoštevati te nenavadne tradicije, zato pa mnoge s seboj prinesejo vzorce urina, ki ga polijejo po pnevmatiki.
Gagarin je v vesolje poletel s čelado, na kateri je bila izpisana kratica SSSR (Sojuz sovetskih socialističeskih respublik v cirilici), ki pa so jo dodali komaj 20 minut pred vzletom, saj so se zbali, da bi ga ob pristanku zamenjali za vohuna. Leto pred (1960) poletom je bilo namreč nad Sovjetsko zvezo sestreljeno ameriško izvidniško letalo U-2, v katerem je pilot Francis Gary Powers nosil zelo podobno čelado. Pilot teh vohunskih letal so namreč nosili vesoljske skafandre in pred poletom vdihovali čisti kisik, da so iz telesa izčrpali dušik. S seboj so nosili medaljon s strupom in iglo, da lahko v primeru zajetja storijo samomor. Powers ga ni, po večmesečnem zasliševanju pa je bil obsojen na 10 let zapora. Po 21 mesecih so ga Američani zamenjali za ujetega sovjetskega vohuna.
Tik pred vzletom bi moral Gagarin izreči ''Ekipa, vzletam!'', kar pa se ni zgodilo, saj se je kozmonavt raje odločil za ''Gremo!'' (''Pojehali!'') in s tem kršil uradni protokol. Ni se mu namreč zdelo smiselno, da naslavlja ekipo, če je v kapsuli sam – tehnično gledano na krovu ni bil sam, saj mu je družbo delalo 48 psov, žal pa jih je 20 med poletom poginilo. Navdih za izrečene besede naj bi bil roman Mala Dorrit (Little Dorrit) Gagarinu ljubega angleškega pisatelja Charlesa Dickensa, kjer to reče papagaj, ko ga iz kletke vleče maček, sicer pa je ob vzletih to pravil njegov inštruktor in testni pilot Mark Gallay.
Pred zgodovinskim podvigom je Gagarin svoji ženi Valentini (dekliško Gorjačevi) – ta je umrla 17. marca 2020, stara 84 let – napisal poslovilno pismo, ki bi ji ga vročili, če bi umrl. Pismo je prejela sedem let pozneje, ko je Gagarin 27. marca 1968 umrl v letalski nesreči. Par se je spoznal na plesu leta 1957, istega leta, kot je Gagarin postal poročnik sovjetskega letalstva, in se še isto leto tudi poročila. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki – Leno in Galijo. A tako kot Američani, ki o ruskem projektu niso veliko vedeli, je tudi Gagarinova žena veliko stvari izvedela šele naknadno, zato je bilo presenečenje zanjo skoraj takšno kot za Johna F. Kennedyja in druščino. Kasneje je razkrila, da ni vedela niti, da je njen mož major, kaj šele da je poletel v vesolje, a ga branila z besedami, da se je ''bal, da me bo vznemiril, ker sva tedaj pričakovala otroka''.
Gagarin bi med vračanjem skoraj umrl in se je celo že poslavljal po radijski zvezi: ''Zajel me je ogenj! Zbogom, tovariši!'' Takrat niso vedeli, kako se bo plovilo vedlo med vračanjem v atmosfero, a ogenj je izbruhnil zaradi tehničnih težav, ki je kapsulo spremenilo v razžarjeno kroglo. Instrumentalni del z zaviralnim motorjem se ob napovedanem času namreč ni povsem ločil od pristajalne kabine, a se to zaradi povezovalnih električnih kablov ni zgodilo – ti bi lahko ob vstopanju v ozračje poškodovali kabino. Kabli so se zaradi trenja čez čas strgali oz. stopili. Panične besede so iz očitnih razlogov pometli pod preprogo, Gagarin pa jih je izrekel ob vstopu v atmosfero, ko je skozi okno kabine zagledal ognjene zublje.
Prvi človek v vesolju je bil tudi prvi človek, ki je v vesolje odnesel strelno orožje, in sicer pištolo Makarov. To ni bilo za primer, če bi se moral v vesolju boriti z Nezemljani, pač pa za obrambo pred divjimi zvermi – če bi ob vrnitvi pristal v divjini in bi ga ogrožale divje živali. Sliši se smešno, a prav takšna usoda je doletela posadko vesoljske misije Voshod-2, ki je leta 1965 pristala sredi tajge na jugu Urala in morala odganjati medvede in volkove.
Pristanek v kapsuli, kot smo ga vajeni danes, je bil tedaj neizvedljiv, zato se je Gagarin pred pristankom katapultiral in pristal s padalom. A tudi tu ni šlo vse gladko. Naprej se je skoraj zadušil, saj je zatajil mehanizem za dovod zraka v zrakotesnem skafandru – obleka je imela ločen sistem za dihanje – in se je kratek čas dušil, po šestih minutah pa le našel vrvico, ki je odprla ventil za zrak. Medtem je dihal le zrak v obleki in skoraj umrl tik pred pristankom. Izstrelil se je na višini pribl. sedmih kilometrov nad Zemljo in pristal poleg vasi Smelovka na levem bregu Volge (na jugu današnje Rusije), nedaleč od tam, kjer je samo šest let pred tem prvič poletel z letalom. Da se je katapultiral in ne pristal v kapsuli, kot kasneje ameriški astronavti, so dolgo časa skrivali. Težave so se nadaljevale pri pristajanju s padalom, saj se mu je odprlo tudi nadomestno padalo, in je nekaj čas pristajal z dvema. Prvi sta ga opazili kmetica Ana Taktarova in njena štiriletna vnukinja Margarita, ki sprva nista vedeli, za kaj gre. Ana je z babico pomagala Gagarinu sneti čelado in po pritisku na gumb so videli, da imajo opravka s človekom.
Dva dni po pristanku je bil Gagarin gost v Kremlju, kjer ga je sovjetski voditelj Nikita Hruščov skrivaj vprašal, ali je v vesolju videl Boga, ta pa mu je odvrnil: ''Da, gospod, videl sem ga.'' Hruščov ga je prosil, da tega ne izda nikomur, nekaj minut kasneje pa mu je isto vprašanje postavil še patriarh ruske pravoslavne cerkve Aleksij I., temu pa je domnevno dejal: ''Ne, oče, žal ne.'' Patriarh ga je prosil isto, kot prvi sekretar komunistične partije Sovjetske zveze: ''Prosim te, Jura, ne povej tega nikomur.'' Domnevno naj bi Gagarin, ki je bil kot otrok krščen, med poletom dejal: ''Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga,'' a naj bi to izrekel Hruščov v svoji propagandi zoper vere in Boga, saj je bil Gagarin pobožen človek.
Še preden so tedaj komaj 27-letnega Gagarina poslali v vesolje, so na kozmodromu Bajkonur opravili testni polet in v nizkozemeljsko orbito (NZO) 9. marca 1961 poslali kapsulo Sputnik 9, ki je bila preizkus za Vostok (v prevodu vzhod). V vesolje je kapsulo, v kateri je bila lutka z imenom Ivan Ivanovič in drugi poizkusni zajčki – psička Černuška, morski prašiček, miši in nekaj plazilcev – odnesla raketa Vostok-K. Vse živali so se vrnile žive in zdrave, varno pa je s padalom pristala tudi lutka.
