Temna plat družine Gucci: vsi madeži modne dinastije

Dinastija Gucci ima pestro zgodovino, ki poka po šivih in obsega družinske spore, dekadenco, zarote in celo umor. Eden od britanskih sorodnikov družine je nekoč dejal, da je večerja pri Guccijevih "kot obed pri Borgijcih". Ti še danes veljajo za eno izmed najbolj razvpitih družin renesančne Evrope, ko so vladali seks, moč in umori.

Priimek Gucci je večini znano zaradi prestižne modne znamke, film proslulega Ridleyja Scotta pa je razkril tudi burno preteklost in temne plati dinastije, ki so jo zaznamovali škandali in umor. Njena zgodovina ima tako precej manj bleščečo preteklost od izdelkov, ki nosijo njeno ime. Gucci je danes v lasti francoske multinacionalke Kering in ostaja njegova ''kokoš, ki nese zlata jajca'', potomci ustanovitelja znamke Guccia Guccija – njegovi inicialki sta še danes v prepletenem logotipu znamke – pa nimajo več nobene zveze z znamko. Modni imperij, ki je spisal že več kot stoletno dramo in se bere kot napet roman, še danes uspešno kljubuje pretresom. 

Guccio Gucci

Zgodbo o modni znamki Gucci je začel pisati omenjeni Guccio Gucci, ki je šel še kot mladenič v svet, našel navdih in se vrnil k družinski obrti, ki jo je sprva zavrnil. Svojo kariero je začel kot natakar v Parizu, leta 1921 pa v Firencah, kjer se je leta 1881 tudi rodil, odprl trgovinico z usnjeno galanterijo za britanske turiste. Odraščal je v skromni družini. Oče je bil usnjar, a sinu usnjarski posel ni dišal, zato se je odpravil s trebuhom za kruhom. Iz Pariza je odšel v London, kjer je delo iskal v hotelih. V prestižnem hotelu Savoy je bil uslužbenec pri dvigalu ter med delom z zanimanjem opazoval bogate goste in člane aristokracije, ki so prihajali v hotel. Najbolj so ga navdušili usnjeni kovčki, ki so jih tedaj izdelovali pri znamkah Louis Vuitton in H. J. Cave. Po nekaj letih se je vrnil v domovino in nekaj časa delal v milanskem podjetju Franzi, ki je izdelovalo kovčke. Nato je šel po očetovih stopinjah in leta 1921 v Firencah odprl svojo prvo trgovino z usnjenimi izdelki. S toskanskimi rokodelci so delali z najboljšim italijanskim usnjem. Navdih je črpal iz konjeništva in najprej izdeloval modne dodatke za ljubitelje ježe in konjev, sčasoma pa razširil svoj nabor izdelkov. Stranke so hitro prepoznale njegovo mojstrstvo in zanimivost njegovih izdelkov, Guccio pa je postajal vse bolj priljubljen in prepoznaven. Prvi Guccijev zaščitni znak so leta 1932 postali usnjeni natikači, ki so še danes eden najbolj znanih Guccijevih kosov. Očetu so na pomoč priskočili trije od njegovih petih sinov – imel je tudi eno hčer – in sicer Aldo, Radolfo in Vasco. Aldo si je za eno od prvih nalog določil, da bo izdelal logotip, ki ga je prej nadomeščal družinski grb. Sledili je rojstvo prepletenih črk G. Prav Aldo naj bi po mnenju poznavalcev najbolj vplival na to, da je Gucci postal modni imperij. Guccio je začel ob pomoči sinov širiti svoj posel in najprej odprl trgovino v Firencah, nato pa tudi v Rimu in Milanu. V sredini štiridesetih se je bilo zaradi embarga nad Italijo težko dokopati do usnja, zato so začeli delati tudi izdelke iz drugih materialov, podjetje pa je ohranilo prepoznavne elemente znamke – logotip in značilen vzorec oz. trak v kombinaciji zelene in rdeče, ki je prav tako ena od glavnih značilnosti Guccija. V času 2. svetovne vojne so se zaradi pomanjkanja materiala morali znajti in delati s tem, kar so imeli na razpolago. Leta 1947 so določeni modeli torbic, ki so jih navdahnila konjska sedla, dobili ročaj iz bambusa in nastal je modni kos, ki je danes ikoničen. Dva dni po tem, ko je Aldo Gucci na Manhattnu odprl svojo prvo trgovino v ZDA, je Guccio umrl. Bilo je 2. januarja 1953. Šlo je za prvi butik onkraj luže, v katerem so prodajali italijanske usnjene izdelke, in Američani so jih hitro vzeli za svoje – tudi številni zvezdniki kova Elizabeth Taylor, Frank Sinatra in Peter Sellers, pa tedanja prva dama ZDA in modna ikona Jackie Kennedy, ki je bila velika ljubiteljica znamke in je tako pogosto nosila njihovo torbico, da so mediji ta model poimenovali kar ''jackie''.

Razpad sistema
A Gucci ni bil znan le po tem, da je z modnimi kosi zalagal zvezdnike, temveč predvsem po spopadih v svojih vrstah. Patrizijin (o njej več v nadaljevanju) oče Paolo je policiji nekoč prijavil, da so ga preostali delničarji na sestanku pretepli. Kasneje je ustanovil samostojno podjetje in se z družino Gucci vrsto let bojeval na sodišču. Aldo se je na drugi strani tožaril s svojim nečakom Mauriziem Guccijem, ki ga je obtožil prevare, potem ko je po očetovi smrti postal večinski lastnik podjetja. Leta 1986 je, da bi se izognil pregonu, pobegnil iz Italije, potem ko ga je Aldo obtožil, da je ponaredil očetov podpis, da bi se izognil plačevanju davka na dediščino. Spoznan je bil za krivega, a bil kasneje oproščen. V tistem obdobju je ime Gucci postalo sinonim za razprodajo luksuzne znamke in čez noč so bile njihove torbice namesto tisočim dostopne domala vsem. Ko se je Maurizio vrnil in rešil spore, se je lotil reševanja družinskega ugleda, a je njegov trud spodkopaval razsipen in dekadenten življenjski slog.

Pa se še malce vrnimo k Aldu Gucciju, ki je znamko Gucci postavil na modni piedestal. Bil je bil poročen oče treh otrok, ko je pri 51 letih spoznal tedaj komaj 18-letno prodajalko v njihovem butiku, Bruno, ki je z njim zanosila in mu rodila hčerko Patrizio. Poskrbel je, da je šla rodit v London. Čeprav je sprva skrival nezakonsko hčer, je kasneje postala njegova ljubljenka in nastopila v Guccijevih oglasnih kampanjah – znamka Gucci je med drugim znana tudi po drznih, pogosto zelo eksplicitnih in celo fetišistično obarvanih oglasih. Ko je bila stara 19 let, je kot prva ženska dobila sedež v Guccijevem upravnem odboru ter za očeta delala v ZDA in Aziji. Po Aldovi smrti leta 1990 je postala njegova edina dedinja.

Dinastijo so, kot rečeno, pretresali številni škandali, nazadnje leta 2020, ko je pravnukinja Guccia Guccija in vnukinja Alda Guccija, Alexandra Zarini, zaradi spolnih zlorab vložila tožbo proti trem članom družine. Ustanovila je tudi neprofitno organizacijo proti zlorabam otrok, imenovano Alexandra Gucci Children's Foundation. Glavni obtoženi je bil njen očim, glasbeni menedžer Joseph Ruffalo, ki naj bi jo 16 let spolno zlorabljal in jo spodbujal k uživanju drog. Njena mama Patrizia Gucci in babica Bruna Palombo naj ne bi le dopuščali zlorab, ampak sta se tudi na vse pretege poskušali izogniti škandalu, ki bi lahko umazal priimek Gucci in jih stal milijone, kar pa je Patrizia, ki je leta 2019 ustanovila linijo dragih kovčkov Aviteur – leta 2012 je z madžarsko manufakturo Zsolnai izdala tudi linijo porcelana – zanikala. Pred leti je izdala knjigo spominov In the Name of Gucci (V Guccijevem imenu), v kateri opisuje tudi skrivno razmerje svojih staršev, Brune Palombo in Alda Guccija. Ta je, kot omenjeno, znamko obrtne usnjene galanterije povzdignil v svetovno znano modno znamko.

Leta 1965 je Rodolfo Gucci naročil umetniku Vittoriu Accorneru, naj za monaško princeso Grace Kelly izdela unikaten svileni šal, ki so ji ga podarili, ko je obiskala njihovo trgovino v Rimu. V sedemdesetih se je znamka Gucci predstavila še azijskemu občinstvu, potem ko so so trgovine odprli najprej v Tokiu, nato pa še v Hongkongu in s tem še utrdili status ene najvplivnejših modnih hiš na svetu. Nato so začeli družino pretresati škandali in znamka bi sredi osemdesetih zaradi družinskih razprtij skoraj propadla. Po tem, ko je bil Aldo leta 1986 zaradi utaje davkov v ZDA obsojen na leto dni zapora, je večji del posla prevzel Maurizio. Ta se ni izkazal kot poslovnež – pridelal je številne dolgove in skoraj razglasil bankrot. Leta 1993 je zaradi slabega gospodarjenja razprodal družinsko bogastvo – svoj delež podjetja je prodal, da bi v banki dobil posojilo – in hiša Gucci je prešla v roke konglomerata arabskih poslovnežev, bahrajnske družbe Investcorp, Italijan pa je tako zaslužil 800 milijard lir. Nato je podjetje Gucci kupila družba PPR, ki se je preimenovala v Kering in je še danes njena lastnica. 27. marca leta 1995 je 46-letni Maurizio padel pod streli na stopnišču stavbe, ko je vstopal v svojo pisarno na ulici Palestra v elitnem poslovnem središču Milana. Leta 1998 so ugotovili, da je umor naročila njegova bivša žena Patrizia Reggiani. T. i. lady Gucci, kot so jo poimenovali domači mediji, je bila znana tudi kot milanska Joan Collins, v filmu Hiša Gucci pa jo igra zloglasna Lady Gaga, ki je v filmu hladnokrvna kot Lady Macbeth (Maurizia igra Adam Driver). Maurizio jo je sredi osemdesetih zapustil zaradi mlajše ženske. Njeno življenje pred tem je bilo sicer pravljično. Pri 24 letih se je poročila z dedičem slavne modne hiše, v dvanajstletnem zakonu pa sta s jima rodili hčeri Allega in Alessandra. Sanje so se razblinile, ko je Maurizio Patrizzi dejal, da odhaja na kratko poslovno pot, a se je v resnici odselil in začel razmerje z mlajšo žensko. Domov se ni nikoli več vrnil. Ločitev je Patricii zagotovila slabih 40.000 evrov mesečne preživnine. Leto dni po ločitvi so ji odkrili tumor na možganih, a so ji ga odstranili in operacija naj ne bi imela posledic. Leta 1995 je naročila umor bivšega moža, a bila aretirana šele slabi dve leti kasneje. Potem je preteklo še celo leto, preden so jo tožilci spoznali za krivo. Pravo ozadje umora je prišlo na dan, ko so milanski kriminalisti prestregli telefonski pogovor med Ivanom Savioniem (več o njem v nadaljevanju) in Patrizio, v katerem je Savioni od nje zahteval dodatnih 350 milijonov lir za uspešno izpeljan načrt.

 Za zapahi je danes 72-letna ''črna vdova'' – vzdevek se je Patrizie prijel med sojenjem – preživela 18 let. Obsojena je bila na 29 let zapora (do leta 2024). Zaradi lepega vedenja so jo na prostost izpustili oktobra leta 2016. Na svobodo bi lahko iz milanskega zapora San Vittore odkorakala že leta 2011, a naročnica umora ni sprejela pogojev, da bi odšla na polovično in nadzorovano svobodo, ter še enkrat šokirala javnost. ''Raje ostanem v zaporu, kot da bi delala! Ker v življenju še nisem delala in nisem nikoli znala početi nič drugega kot uživati v razkošju in denarju, bi bila zame polovična prostost z zaposlitvijo hujša od zapora, na katerega sem se v teh letih privadila. Če ostane, kot je, in bom lahko do izteka kazni za zidovi San Vittoreja še naprej lenarila, štela dneve, mesece in leta ter se enkrat na teden od svita do mraka družila s hčerkama Alessandro in Allegro, bom kar zadovoljna. Da bi se zaposlila in s tem prišla iz zapora, mi ne pade na misel. Hvala za prijazno ponudbo, a bom raje še v zaporu,'' je dejala. Znana je bila po ljubezni do dragega nakita in oblačil, na luksuzna potovanja je potovala z zasebnim letalom in živela, kot da jutri ne obstaja. Zato ne preseneča njena izjava ''Raje bi jokala v rolls-royceu kot pa bila srečna na kolesu''.

Njuni hčerki sta kazen izpodbijali z diagnozo možganskega tumorja, češ da je to vplivalo na mamino presojo. Kazen so ji leta 2000 skrajšali za tri leta. Njeni motivi za umor naj bi bili ljubosumje, denar in zamere do bivšega moža. Želela je imeti besedo pri poslu in preprečiti poroko Maurizia z oblikovalko Paolo Franchi, saj bi bila zaradi poroke ob zajeten kupček denarja v obliki preživnine, ki jo je plačeval Maurizio, bala pa se je tudi, da bo ta spremenil oporoko – glavni dedinji sta bili že tedaj hčerki, ona pa zgolj manjša. Maurizia je s tremi streli v tilnik umoril zadolženi sicilijanski lastnik picerije Benedetto Ceraulo, ki je bil kasneje za dejanje obsojen na dosmrtni zapor. Pomoč je imel v mehaniku Oraziu Cicali, še enem Sicilijancu, ki izdelal načrt. Peta oseba v tej zgodbi je bila Ivan Savioni, hotelski upravitelj, ki je bil posrednik med Giuseppino Pine Auriemmi (več o njej v nadaljevanju) in Reggianijevo. Prav to poglavje modne dinastije je prikazano v filmu, posnetem po knjigi Sare Gay Forden, ''The House of Gucci: A Sensational Story of Murder, Madness, Glamour, and Greed'' (Hiša Gucci: senzacionalna zgodba o umoru, norosti, glamurju in pohlepu). Družina Gucci je morala Patrizii kljub zločinu plačati 18,5 milijona evrov, v kar jo je prisilila pogodba, ki jo je pred smrtjo podpisala z Guccijem. Ta se je obvezal, da bo Patrizia do smrti letno dobivala pribl. 1,3 milijona evrov. Patrizia je peklenski načrt skovala z omenjeno dolgoletno prijateljico in vedeževalko Giuseppino (v filmu jo igra Salma Hayek), ki jo je na sodišču doletelo 25 let zapora za sodelovanje pri umoru (predčasno je bila izpuščena leta 2010). Na sojenju je dejala, da ji Patrizia ni nedvoumno dejala, da želi, da njen bivši umre. Ta je tudi v zaporu ohranila status dive, onstran zidov zapora pa še naprej živi na veliki nogi. Ko je bila že na prostosti, je nekoč naletela na zasedo novinarjev in na vprašanje, zakaj ni sama ubila soproga, hladnokrvno odgovorila: ''Ne vidim dobro, nisem hotela zgrešiti.'' Čeprav sta se hčerki dolgo časa borili, da bi mamo izpustili na prostost, in leta 2004 vložili zahtevo za ponovno sojenje, češ da v času umora ni bila duševno zdrava, so se njihovi odnosi vmes skrhali in se danes ne pogovarjata več z mamo. Patrizia tako še ni spoznala svojih vnukov. Hčerki, s katerima je lahko na prostosti preživela po en dan v tednu, sta po umoru dobili nadzor nad njegovim bogastvom, obe pa živita v Švici, daleč proč od oči javnosti. Patrizia se je vmes skušala obesiti, a so jo pravočasno našli stražarji. Kljub prepovedi vnosa domačih živali so ji leta 2005 dovolili, da ima v zaporu ob sebi domačega dihurja Bambija, ki pa je doživel bridek konec, potem ko je nanj sedel eden od zapornikov. Na prostosti so jo velikokrat fotografirali s papigo na ramenih.

Gucci po Gucciju

Ko so znamko Gucci prevzeli investitorji, so za kreativnega direktorja izbrali ameriškega oblikovalca in režiserja Toma Forda, ki je svojo prvo kolekcijo predstavil leta 1995. Ford je bil znan po seksi oblačilih in tedaj je Gucci začel staviti na provokativne oglase, ki so propagirali moč, prestiž in seks. Fotografije je snemal priznani fotograf Mario Testino. Najbolj kontroverzen oglas je iz leta 2003, v njem pa pozira estonska manekenka Carmen Kass, ki pred moškim slači spodnjice in razkriva sramne dlake v obliki črke G. Kaj kmalu so ga morali umakniti. Po desetletju na kreativnem tronu je Ford (kreativni vodja znamke Gucci je bil med letoma 1994 in 2004) štafetno palico predal Fridi Giannini, ki pa se ni proslavila, saj so njene dizajne označili za nenavdahnjene. Ko je direktor družbe leta 2015 postal Marco Bizzarrini, je morala nepriljubljena Gianninijeva hitro pobrati šila in kopita. Z njegovim naslednikom, Alessandrom Michelijem, ki naj bi imel za pripravo svoje prve kolekcije zgolj deset dni, je Gucci spet začela navduševati, in sicer z igrivim retro pridihom, ki ga je navdahnila ulična moda. S tem je Gucci dosegel širšo občinstvo. Kljub spremembam je Gucci ves čas ostal zvest svojim koreninam in še naprej poudarja kakovost svojih izdelkov, vrhunsko italijansko izdelavo in pozornost do detajlov.