Smrtonosna megla, ki je v 4 dneh ''pobila'' 12.000 ljudi

Znanstveniki so si kar 64 let belili glavo z ubijalsko meglo iz decembra leta 1952, leta 2016 pa le razvozlali uganko, zakaj je morila londonska megla. Odgovor na oddaljen dogodek raziskovalcev teksaške univerze A&M je pomemben zaradi lekcije za prihodnost, da se takšna tragedija zaradi onesnaženosti ne bi več ponovila.

Velika londonska megla je bila posledica hudega onesnaženja zraka s smogom in temperaturnega obrata, žrtve, ki so jih šteli v tisočih, pa so spodbudile sprejetje stroge zakonodaje za zmanjšanje onesnaževanja zraka. Ne le smrtne žrtve, kar 150.000 ljudi se je zateklo po zdravniško pomoč zaradi obolenja dihal.

Tedaj so v zrak spuščali velike količine saj in žveplovega dioksida, kar je bila posledica velike porabe premoga, ki je služil kot vir energije ne le v industriji in termoelektrarnah, pač pa tudi za ogrevanje domov. Kot vemo, premog vsebuje žveplo, med gorenjem premoga pa je nastajal žveplov dioksid, ki se je sproščal v ozračje. Posledica je bil kisel dež. V ozračju se je namreč žveplov dioksid raztopil v kapljice in tvorila se je žveplova kislina, ki je končala na tleh. Kisli dež je povzročil propadanje narave in vodnih ekosistemov, povzročal pa je tudi poškodbe stavb in spomenikov, ki so bili narejeni iz apnenca in marmorja, saj jih ta kombinacija raztaplja.

Vodja raziskave, Renji Čang, se je uganke lotil z atmosferskimi meritvami v najbolj onesnaženih mestih na Kitajskem, hkrati pa v laboratoriju izvaja številne eksperimente, in z ekipo je prišel do spoznanja, da sta dušikov in žveplov dioksid v zraku odreagirala tako, da je nastala smrtonosna žveplena kislina in ljudje so umirali zaradi zadušitve.

Kot je že dolgo znano, meglo povzroča sulfat, delci žveplove kisline pa nastajajo iz žveplovega dioksida med kurjenjem premoga. Manjkajoči košček sestavljanke je bil, kako v tej situaciji iz žveplovega dioksida nastane žveplova kislina. Čang in ekipa sta ugotovila, da to omogoča dušikov dioksid, ki je tako kot žveplov dioksid stranski produkt kurjenja premoga in kot tak prisoten v megli.

Med konverzijo žveplovega dioksida v sulfat se tvorijo kislinski delci, in ker je megla vsebovala večje delce, je nastala razredčena kislina, ki pa ni izhlapela in mesto se je zavilo v dim rumeno-sive barve. Vse skupaj je bil splet nesrečnih okoliščin, saj je London malo pred tem dobil pošiljko slabega zraka iz evropske celine, sledilo je brezvetrje, premog pa so Londončani kurili kot nori, saj so vladale nizke temperature. To je bil recept za smrtonosni koktajl, ki je neselektivno moril po Londonu. Vidljivost je bila takrat vsega nekaj metrov, včasih celo samo meter, kar je ohromilo promet in s tem tudi reševalna vozila. Površine je prekrila črno-siva plast saj, in šele ko se je megla po nekaj dneh razkadila, se je razkrila tudi tragedija, ki jo je pustila za seboj. Sprva je kazalo na 4.000 smrtnih žrtev, a je ta številka pozneje močno narasla.

Podobnemu onesnaženju smo v zadnjih desetletjih priča na Kitajskem, kjer pa so razmere vendarle nekoliko drugačne, saj kemijski procesi v zraku zaradi gnojil in izpušnih plinov povzročajo nastanek amoniaka, ta pa izniči kislinske delce, zaradi česar je, če gledamo skozi kemijsko polarna ''očala'', kitajska megla v nasprotju z londonsko nevtralna in ne kisla. To ne pomeni, da ni škodljiva, vsekakor pa ni tako usodna kot londonska.