Skrivnosti genialnega Leonarda Da Vincija

Kdo je bila njegova mati? 

Leonardo se je rodil 15. aprila 1452 v Vinciju, majhni vasici blizu Empolija v Toskani. Njegov oče je bil ser (starejša različica oblike sir) Piero, bogat firenški notar in zloglasni ženskar. Več skrivnosti pa je povezanih z njegovo mamo Caterine, ki je zelo malo časa preživela s svojim sinom. Zapisi pravijo, da je Leonarda še kot majhnega otroka poslala v Firence k seru Pieru. Lokalni zgodovinarji so skrivnosti njegove mame iskali tudi v njegovih slikah in uspelo jim je najti nekaj imen: nekateri menijo, da je bila Caterina di Meo di Lipo, ki je živela na revni kmetiji blizu Vincija, drugi pa trdijo, da je bilo njeno ime Caterina di Antonio di Cambio in da je bila v resnici hči majhnih posestnikov. Obstaja pa tudi novejša teorija, ki pravi, da je bila ženska orientalskega izvora. Leta 2006 je namreč skupini raziskovalcev z univerz Chieti in Pescara uspelo rekonstruirati Leonardov odtis levega kazalca. Presenetljivo odkritje je bilo, da je njegova struktura značilna za ljudi arabskega rodu. Nekateri so domnevali, da bi njegova mati bila lahko celo nekdanja sužnja z Bližnjega vzhoda. A raziskovanje Leonardovih korenin še zdaleč ni končano; pri projektu Leonardo, ki združuje strokovnjake z italijanskih, francoskih, španskih in ameriških univerz, želijo skozi genetiko spoznati še več podrobnosti o njegovem videzu, prehrani, zdravju in osebnih navadah.

Nenavadna formula za spanje in skrivnostno pisanje 

Le malokdo ve, da je imel Leonardo zelo nenavaden način spanja oziroma bolje rečeno dremanja. Razvil je namreč posebno formulo spanja, ki je zagotavljala največjo učinkovitost pri delu. S fragmentiranim oziroma razdrobljenim spanjem naj bi si genij svoje življenje podaljšal za približno 30 let. Njegovo metodo je raziskoval tudi Claudio Stampi in o njej napisal knjigo. Slavni toskanski genij naj bi vsake štiri ure spal le 15 minut, kar v celotnem dnevu znese uro in pol. To pomeni, da je dnevno namesto osem ur spal le uro in pol, namesto spanja pa je čas raje namenil ustvarjalnosti. Umetnik je več let prakticiral večfazni spanec, ne da bi bil pri tem utrujen. Poleg neverjetnih navad spanja pa je imel še eno zanimivo lastnost – vsi njegovi zapiski so bili zapisani v obratni smeri. Tehniko je tako dobro izpilil, da za takšno pisanje ni več potreboval ogledala. Bil je dislektik in še levičar, vendar mu to ni preprečilo, da bi postal univerzalen genij, ki je lahko pisal z eno roko ter z drugo risal. Pri svojem delu je uporabljal kode in šifriranje, ker naj bi se bal, da bi nekateri njegovi izumi prišli v napačne roke (npr. v vojsko).

Leonardovo ljubezensko življenje

Leta 1469 je Leonardo zaradi svojega talenta in očetovih poznanstev začel delati v delavnici Andrea del Verocchio – to je bil velik dosežek, saj je delavnica tiste čase veljala za najprestižnejšo v Firencah. Zelo kmalu je postal najljubši vajenec svojega mojstra, celo do te mere, da so nekateri začeli ugibati, da je med njima več kot le odnos mentor-mentoriranec. V renesančni Italiji je homoseksualnost veljala za nezakonito, vendar je bila dokaj pogosta. Četudi ne obstajajo trdni dokazi o njegovi spolni usmerjenosti, je morda pustil nekaj namigov v obliki izjemno anatomsko podrobnih upodobitev moških, ki jim je veliko strani namenil tudi v svojih skicirkah. Obstaja celo poročilo o sodomiji, ki je bilo leta 1476 vloženo proti njemu, vendar so vse obtožbe zavrnili zaradi anonimnosti prijave. V analizah njegovega ljubezenskega življenja se pogosto pojavljata dve imeni, in sicer Gian Giacomo Caprotti, znan kot Il Salai, in pa Francesco Melzi. Oba naj bi bila njegova učenca in bojda tudi ljubimca. Il Salai naj bi bil privlačen in lep fant, zato je postal predmet številnih Leonardovih skic, pa tudi navdih za njegova dela, vključno z Janezom Krstnikom, ki si ga lahko ogledamo v Louvru. Leonardo naj bi ga zasipaval z darili in obdržal ob sebi tudi, ko je postalo očitno, da umetniška kariera ni zanj. Il Salai je bil bolj pragmatičen tip in je gospodarju pomagal ohranjati red v finančnih in poklicnih zadevah. A stvari so se obrnile, ko se je Leonardovemu ateljeju pridružil mladi Milanec plemenitega porekla – Francesco Melzi. Bil je mlad, čeden in kultiviran, zato je kmalu prevzel Salaievo mesto. Kljub temu ga Leonardo ni pozabil in mu v oporoki zapustil lepo dediščino.

Največja laž: Dan Brown in Da Vincijeva šifra

Verjetno je le malo takšnih, ki ne poznajo priljubljene ezoterične zgodovinske knjižne uspešnice z dogodivščinami profesorja Roberta Langdona. Ameriški pisatelj Dan Brown je namreč dosegel velik preboj s knjigo Da Vincijeva šifra iz leta 2003. Za tiste, ki je ne poznajo: roman se vrti okoli ideje, da Kristus ni umrl na križu, ampak se je poročil z Marijo Magdaleno. Po mnenju pisatelja naj bi to skrivnost poznali le redki člani Sionskega priorstva, katerih veliki mojster je bil Leonardo. Dan Brown trdi, da so njegove slike polne simbolov, ki opozarjajo na skrbno varovano skrivnost. Celo v svojem romanu je v opombah spretno vpletel opozorilo, da knjiga temelji na zgodovinskih dokumentih. A se je to kasneje izkazalo za neresnično; zgodovinarji so hitro zavrnili njegovo teorijo, avtor pa je moral priznati svojo zmoto. Škoda je bila kljub temu že storjena, saj ima poljudna literatura veliko več bralcev kot akademske revije. Številni ljudje po vsem svetu še vedno verjamejo, da je Leonardo na svojih slikah skrival skrivna sporočila o Kristusu.