Kdo je bil Robert Oppenheimer, oče atomske bombe?

J. Robert Oppenheimer se je rodil s srebrno žlico v ustih, odraščal je namreč v premožni in kultivirani družini. Že zelo mlad je bil izjemno bister in leta 1927 pri komaj triindvajsetih doktoriral na nemški univerzi v Göttingenu, kjer je spoznal Johna von Neumana, ki je veljal za pionirja sodobnega računalništva. Še pred tem je v treh letih diplomiral na univerzi Harvard. Od leta 1943 je vodil razvoj in izdelavo – bil je vodja Nacionalnega laboratorija, ki se je nahajal v Los Alamosu – prve atomske bombe oz. sodeloval v skrivnem projektu Manhattan (Manhattan Project), kasneje pa odklonil sodelovanje pri razvoju vodikove bombe.

Projekt Manhattan

Namen tega tajnega vojaškega projekta je bil, da bi ZDA v sodelovanju z Združenim kraljestvom in Kanado prve izdelale atomsko bombo. Poleg Oppenheimerja so imeli glavne vloge še Hans Albrecht Bethe, ki je vodil teoretični oddelek projekta, in general Leslie R. Groves. Projekt je bil odgovor nacistom, ki naj bi se spogledovali z izdelavo atomskega orožja, saj so Nemci z Adolfom Hitlerjem na čelu želeli postati najmočnejša politična, vojaška in gospodarska velesila. Želeli naj bi obogatiti uran 235, kar je tedanjemu predsedniku ZDA, Franklinu D. Rooseveltu, v pismu  2. avgusta 1939 razkril tedaj vodilni svetovni znanstvenik Albert Einstein, in sicer na pobudo madžarskega fizika Lea Szilarda, ter mu predlagal, da se podobnega projekta lotijo tudi sami. Nemški fiziki naj bi v berlinskem laboratoriju že pred enim letom razcepili atom urana, pri čemer se je sprostilo veliko energije, ki bi jo lahko uporabili za izdelavo izjemno močne bombe, kakršne svet še ni poznal.

V tajnem projektu je sodelovalo 130 tisoč strokovnjakov, Oppenheimer pa je v svoje vrste zvabil nekatere najboljše znanstvenike sveta, med njimi Richarda Feynmana in Enrica Fermija, za izdelavo treh atomskih bomb pa so porabili približno 17 milijard evrov (tedanji dve milijardi ameriških dolarjev). Prva atomska bomba je bila izdelana iz plutonija in so jo poimenovali Trojstvo ('Trinity'), druga iz urana in so jo imenovali Deček ('Little Boy'), tretjo, prav tako iz plutonija, pa Debeluh ('Fat Man'). Prva je eksplodirala 16. julija 1945 v Novi Mehiki v vojaški bazi blizu puščave Alamogorda. Ker je šlo za tajno vojaško operacijo, so snovalci oklevali, ali bi o tem obvestili javnost. Tedaj tudi niso popolnoma izključili možnosti, da bi s tem uničili ves planet, a so vseeno pritisnili na gumb. Drugo atomsko bombo so Američani nato odvrgli na Hirošimo na Japonskem 6. avgusta 1945, tretjo pa na Nagasaki 9. avgusta, prav tako v deželi vzhajajočega sonca. Na ta način so prisilili Japonce k predaji, z njihovo kapitulacijo pa se je dokončno končala druga svetovna vojna. 16. julij 1945 velja za dan, ko je prvič eksplodirala atomska bomba, ki je spremenila tok zgodovine. Njen razvoj pa ni prinesel le uničenja, saj je spodbudil inovacije na številnih področjih znanosti in tehnologije, je pa prisotnost bombe sprožila oboroževalno tekmo in v svet vnesla stalen eksistencialni strah.

Nacističnega projekta Uranverein (projekt bogatenja urana) iz začetka leta 1939, ki je bil namenjen izdelavi atomske bombe, Nemci niso izpeljali do konca, saj so znanstvenike bolj potrebovali v vojaških vrstah. Ko so se septembra istega leta in na dan ofenzive na Poljsko projekta lotili še enkrat, so jim namero preprečili Sovjeti, ki so zajeli številne nacistične znanstvenike oz. fizike in jih izkoristili za lastne potrebe. Po vojni se je izkazalo, da je bila bojazen Američanov oz. zaveznikov odveč, saj so uspeli Nemci ustvarili zgolj majhen jedrski reaktor in niso na veliko razmišljali o jedrskem orožju, saj so to smatrali za nepotrebno tratenje energije in surovin.

Ko se je Oppenheimer zavedel uničujočih posledic na svet, ki jih je imel 'otrok' skrivnostnega vojaškega projekta Manhattan, se je umaknil in zavrnil sodelovanje pri izdelavi vodikovih bomb – Američani so prvo vodikovo bombo preizkusili leta 1952 v Tihem ocean – kasneje pa svoj prispevek k atomski bombi obžaloval in dejal, da je "postal smrt, uničevalec svetov." Po drugi svetovni vojni je prevzel vodenje Agencije za jedrsko energijo in lobiral proti širjenju jedrskega orožja ter nasprotoval razvoju vodikovih bomb. Kot predsednik strokovnega oz. svetovalnega odbora pri Komisiji za atomsko energijo je govorili zoper uporabo jedrskega orožja in zagovarjal mednarodni nadzor jedrskega orožja, za kar si je nakopal nasprotnike tako v vojaškem kot političnem vrhu. Ameriški predsednik je leta 1949 zavrnil njegovo stališče.

Na to temo je bil nedavno posnet tudi film, ki ga je režiral Christopher Nolan (Tenet, Dunkirk, Medzvezdje, Vitez teme), v čevlje prelomnega ameriškega znanstvenika pa je stopil Cillian Murphy, ki med drugim nastopa v filmu Rdeče luči, ki si ga lahko ogledate na VOYO. Film Oppenheimer temelji na knjigi 'American Prometheus: The Triumph and Tragedy of J. Robert Oppenheimer' avtorjev Kaia Birda in Martina J. Sherwina, ki sta bila zanjo nagrajena s Pulitzerjevo nagrado. "Ustvaril je svet, v katerem živimo – tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Njegovo zgodbo je treba videti, da bi ji lahko verjeli," je o življenjski zgodbi znanstvenika dejal eden najbolj cenjenih režiserjev v Hollywoodu.

Oppenheimer se je sicer ukvarjal z več področji fizike – astrofiziko, kvantno mehaniko, fiziko delcev itd., saj ni imel potrpljenja, da bi delal le na enem področju dalj časa. Dokazal je, da proton ne more biti Diracov antielektron, in s tem tlakoval pot odkritju resničnega antielektrona – pozitrona. Bil je eden prvih, ki je zagovarjal in pripisal teoretične možnosti za obstoj črnih lukenj in utemeljil nastanek plohe kozmičnih žarkov. Prispeval je k razlagi kaskadnih pojavov in kako se hitri devteron. Predsednik Harry S. Truman mu je leta 1946 podelil medaljo za zasluge, leta 1963 pa je od atomske komisije prejel še nagrado Enrica Fermija za prispevek k jedrskim raziskavam. Vmes je bil član Inštituta za višji študij na univerzi Princeton, kjer je bil nato predstojnik in v tej vlogi vztrajal do upokojitve leta 1966. Poročen je bil z botaničarko, biologinjo in komunistično aktivistko Katherine Vissering Oppenheimer. Imela sta dva otroka. Umrl je 18. februarja leta 1967, star 62 let, in sicer za posledicami raka na grlu. Bil je namreč strasten kadilec.

Oppenheimerja je svoj čas nadzoroval ameriški zvezni preiskovalni urad, in sicer zaradi domnevnih povezav s komunistično stranko in obtožb, da je ruski oz. sovjetski vohun. Iz političnih razlogov mu je ameriška agencija za jedrsko energijo (AEC) leta 1954 odvzela varnostna dovoljenja in pooblastila, čeprav ga je označila za lojalnega, toda nezanesljivega glede državnih tajnosti. Posledično je izgubil dostop do zaupnih dokumentov. Nedavno je aktualni ameriški predsednik Joe Biden preklical odločitev o odvzemu varnostnega dovoljenja, s čimer mu je bila popravljena zgodovinska krivica.