Posmrtne diagnoze petih slavnih osebnosti

Michelangelo Buonarroti 

Umetnik Michelangelo Buonarroti se je le nekaj dni pred svojo smrtjo v starosti 88 let še vedno ukvarjal z različnimi arhitekturnimi projekti in ustvarjal skulpture. Skupina raziskovalcev s področja medicine pa je ob analiziranje portretov tega renesančnega mojstra ugotovila, da je skoraj zagotovo trpel za artritisom. Portreti, ustvarjeni med njegovim 60. in 65. letom, namreč njegovo levo roko prikazujejo ohlapno in deformirano, kar je znak osteoartritisa, degenerativne bolezni sklepov. Na zgodnejših portretih tega ni bilo opaziti. Ekipa raziskovalcev je v njegovih dopisovanjih našla še dodatne dokaze o bolezni, saj se je v pismih pritoževal nad "protinom" in ugotavljal, da ga roka "noče ubogati". Njegovo zdravstveno stanje so najverjetneje pospešila desetletja uporabe dlete, barvanja in drugih ročnih spretnosti, potrebnih za izdelavo mojstrovin, kot so Pieta, David, strop Sikstinske kapele … Po drugi strani pa raziskovalci dodajajo, da mu je prav njegova zavzetost do trdega dela pomagala ohraniti funkcijo uporabe rok do poznega življenja.

Julij Cezar

Dokaze, da je sloviti rimski general in diktator trpel zaradi slabega zdravja, najdemo v spisih številnih zgodovinarjev. Plutarh je Cezarja opisoval z besedami, da ga je prizadela "žalost v glavi" in da je nekoč doživel napad, v katerem je "njegovo telo trepetalo, vsi papirji, ki jih je držal, pa so mu padli iz rok". Med vojaškimi kampanjami je podobno "tresenje" opisoval Svetonij, kar nakazuje, da je Cezar trpel za epilepsijo, kronično nevrološko boleznijo. Rimljani so imeli zanjo različna imena, vključno z "morbus caducus" oziroma padajoča bolezen. Takratno prepričanje je bilo, da se bolniki v tem stanju dotaknejo bogov. Čeprav so Cezarjevi znaki – vrtoglavica, depresija in epileptični napadi pripisani epilepsiji, pa novejša študija iz leta 2015 trdi, da je morda trpel zaradi ishemičnih napadov.

Samuel Johnson

Samuel Johnson je bil znan po pisanju duhovitih esejev in pripravi enega prvih celovitih slovarjev v angleškem jeziku. Zanimivo je, da ga mnogi medicinski raziskovalci uvrščajo med najzgodnejše primere sindroma Tourette. Njegovi znanci so namreč ugotavljali, da je pisatelj izkazoval številne nehotene besedne in telesne tike, povezane z nevrološko motnjo, vključno s ponavljajočim tresenjem glave in drgnjenjem levega kolena z dlanjo. "Spuščal je različne zvoke, včasih je zažvižgal, včasih kokodakal," je zapisal njegov prijatelj in biograf James Boswell. Johnson naj bi bil znan tudi po tem, da je štel svoje korake in se dotaknil vsake ulične svetilke. Kljub temu da je veljal za enega najbolj nadarjenih in spoštovanih avtorjev svoje dobe, je njegova motnja povzročila javni posmeh.

Abraham Lincoln

Šestnajstega ameriškega predsednika naj bi večino življenja mučil občutek "teme in obupa", ki ga je poimenoval "hipo". Kot mladenič je pogosto omenjal samomor, v žepu pa naj bi s seboj vedno nosil žepni nož. Viri trdijo, da se je z depresijo spopadal s humorjem, epizode temnega razpoloženja pa naj bi ga pestile tudi v času bivanja v Beli hiši, ko se je soočal s pretresi državljanske vojne in prezgodnje smrti svojega 11-letnega sina Willieja. Njegov prijatelj Henry Whitney je opozoril, da "noben element značaja gospoda Lincolna ni bil tako očiten in zakoreninjen kot njegova skrivnostna in globoka melanholija". Zgodovinarji si sicer niso povsem enotni, a mnogi menijo, da je trpel za depresijo. Avtor Joshua Wolf Shenk je celo izdal knjigo z naslovom Lincolnova melanholija.

Jane Austin

Leta 1816 naj bi slavna avtorica del, kot sta denimo Emma ter Prevzetnost in pristranost, trpela za številnimi skrivnostnimi boleznimi, vključno z izčrpanostjo, bolečinami v hrbtu, kožno bledikavostjo, žolčnimi napadi in vročino. Le leto kasneje je v starosti 41 let umrla. Okoli njenega zdravstvenega stanja se je kasneje pojavljalo veliko ugibanj, najpogostejša diagnoza pa je bila Addisonova bolezen, ki pomeni okvaro nadledvične žleze. Medicini je sicer postala znana šele nekaj let po njeni smrti. Čeprav se motnja pojavlja postopoma, v poznejših fazah povzroča spremembe v barvi kože, kar pojasni pisateljičina trditev, da je njena polt postala "zelo napačne barve." Drugi znanstveniki trdijo, da so njeni simptomi bolj kot na Addisonovo bolezen nakazovali na tuberkulozo, limfom ali celo zastrupitev z arzenom.