Mata Hari, fatalna vohunka, katere življenjska zgodba je prerasla v mit

Leta 1876 v nizozemski Friziji (Leeuwarden) rojena Margareth Geertruida MacLeod (rojena Zelle), ki je svetu bolje znana pod umetniškim imenom Mata Hari, je bila priljubljena striptizeta, plesalka, kurtizana in vohunka, katere zgodba je z leti prerasla v mit. Prihajala je iz tedaj nevtralne države, zato je lažje prehajala evropske meje. Njene stranke so bili bogati in vplivni ljubimci (politiki, generali, oficirji, časniki, veleposlaniki in drugi eminentneži) različnih narodnosti.

Življenje Nizozemke tudi več kot stoletje po njeni smrti ostaja mit in predmet polemik. V predvojnih časih, znanih kot belle époque (v prevodu lepa doba), je bila Mata Hari, ki je bila precej temne polti in temnih las, priljubljena kurtizana, ki je moškim iz visoke družbe v zameno za denar ponujala različne usluge. Ko se je začela prva svetovna vojna, ji je začelo primanjkovati denarja, zaradi visokih poznanstev pa je postala tarča tajnih agencij. Najprej je začela vohuniti za Nemce. Ker je živela razsipno, si je nakopala dolgove in bila primorana sprejeti ponudbo nemškega diplomata. V zameno za odplačilo dolgov je začela vohuniti tudi za Francijo in s tem postala dvoja agentka, danes znana kot agent H21. Ko so Francozi prestregli sporočilo nemške tajne službe, so ti spoznali, da je Mata Hari dvojna agentka. Da je vojna vohunka, je posumil nemški major Arnold Kalle, sicer njen ljubimec, ki ga je osvojila po navodilih Francozov. Ta je nadrejenim v Berlin poslal sporočilo, ki je bilo sicer napisano v skrivnem jeziku, a tako, da ga je sovražnik lahko dešifrirali. V sporočilu se je Mato Hari zlahka prepoznalo kot vohunko za Nemce.

Aretirali so jo v Hotelu Élysée Palace na Elizejskih poljanah, poslana pa je bila v zapor Saint Lazare, kmalu za tem pa so jo obsodili na smrt. Usmrtili so jo 15. oktobra 1917 v predmestju Pariza. Legenda pravi, da je na usmrtitvi zavrnila prevezo za oči, vojaškemu vodu pa pred streli poslala poljube. Okoliščine njene smrti niso povsem jasne, nemška tajna služba pa naj bi namenoma izdala njeno dvojno vlogo, saj so vedeli, da bodo Francozi za to hitro poskrbeli. Usmrčena je bila zelo zarana, kar je imela že v imenu, saj naj bi bil to malajski izraz za zoro oz. sončni vzhod, pomeni pa 'oko jutra'. V času svoje slave – največjo je žela od leta 1905 do začetka prve svetovne vojne – se je označila kar za javansko princeso (zakaj, izveste v nadaljevanju).

Še vedno ni jasno, ali je bila res kriva za smrt 50 tisoč francoskih vojakov, ker je izdajala skrivnosti Nemcem, ali zgolj vohunka nizkega ranga in ne njihova krvnica. Nizozemska fundacija Mate Hari je pred časom Francijo pozvala k njeni posthumni oprostitvi, saj naj bi britanski dokumenti agencije MI5 dokazovali, da dejanj, katerih jo je bremenila obtožnica, ni zagrešila. Tako naj bi bila zgolj neškodljiva vohunka, ki ni izdajala oz. prodajala skrivnosti oficirjev. Dejstvo je, da ni bila povsem nedolžna, saj je bila res nemška agentka, a naj ne bi bila mojstrska vohunka, ki bi izdajala informacije, ki naj bi tisoče vojakov poslale v smrt.

178 centimetrov visoka Mata Hari je bila sicer najstarejša izmed štirih otrok sprva uspešnega klobučarja Adama Zelleja, ki pa je kasneje bankrotiral. Ta se je z njeno mamo Antje ločil, ko je bila Mata še najstnica, mama pa je kmalu za tem umrla. Oče se je nato še drugič poročil. Mata je pristala pri svoji botri ter nato pri stricu in se šolala za vzgojiteljico otrok v Leidnu. Zelo mlada je zbežala od doma in si pri osemnajstih poiskala moža in sicer dve desetletji starejšega nizozemskega kolonialnega kapetana Rudolfa MacLeoda, potem ko se je javila na njegov ženitveni oglas v časopisu. Zaradi narave njegovega dela se je preselila v Indonezijo v Malang na vzhod Jave, kjer je živela in preučevala tamkajšnjo kulturo in se naučila tamkajšnjega plesa, h kateremu se je zatekala zaradi nesrečnega zakona, ko je moža začasno zapustila. Ta jo je varal in ljubice sploh ni skrival. V zakonu sta se jima rodila hčerka Jeanne in sin Norman, ki sta se oba okužila s sifilisom, za sina pa je bil zaradi komplikacij pri zdravljenju leta 1899 tudi usoden. Ko sta se vrnila na Nizozemsko, sta se leta 1902 tudi uradno ločila, leta 1903 pa se je namenila v Pariz, kjer so po njenem mnenju končale vse ženske s propadlim zakonom. Sprva se je preživljala kot model, pa z delom v cirkusu, kot Mata Hari pa zaslovela na debiju v muzeju Musée Guimet 13. marca dve leti kasneje, in sicer kot eksotična plesalka, ko je tudi že bila ljubica premožnega industrialca in ustanovitelja omenjenega muzeja, Émila Étienna Guimeta. Plesne točke je zaključila zgolj v modrčku in odeta v nakit. Postala je prepoznavna po eksotičnem plesu in Parižanom odprla novo obliko zabave, kmalu pa dobila tudi številne posnemovalke. Konkurenčne imitatorke so ji odnesle veliko posla. Po letu 1912 je šla njena kariera samo še navzdol, zato se je posvetila predvsem ljubimcem. Nazadnje je nastopila leta 1915, ko se je tudi poredila. Leta 1916 je večino svoje lastnine, ki je 100 let kasneje končala na dražbi, izročila prijatelju, umetniku Pietu van der Hemu, da bi jo ta shranil zanjo.

Mata Hari danes živi v številnih filmih, knjigah in različnih zapisih, v rojstnem Leeuwardnu pa ima tudi bronast spomenik, čeprav ji Nizozemska v času njene usmrtitve ni stopila v bran. Pokopana ni nikjer, saj njenega trupla ni zahteval noben sorodnik, njeno telo so tako namenili medicinskim raziskavam in nato pariškemu muzeju anatomije. Njena glava je bila preparirana in nato pozabljena, leta 2000 pa so odkrili, da je izginila, da pa je mogoče, da se je to zgodilo že leta 1954 ob selitvi muzeja. Kje so končali ostali deli njenega telesa, ki naj bi jih tudi prevzel omenjeni muzej, prav tako ni znano.