Manj znana dejstva o času

Čas je zelo relativen pojem. Ko smo se naokoli še prevažali v kočijah, je bila ena ura nekaj povsem drugega kot danes, ko se prevažamo z avtomobili in letali. Če smo zgoraj zaplavali v filozofske vode, se v nadaljevanju prepustimo toku znanosti, izbrskali smo namreč nekatera zanimiva dejstva o času, ki jih le redki poznajo.

Najmanjši del časa, ki ga še lahko zaznamo, se imenuje Planckov čas, po nemškemu fiziku Maxu Pancku. Dogodka, ki se zgodita v času krajšem od Planckovega časa, štejemo za istočasna. En planck je enako 0,0000000000000000000000000000000000000000001 sekunde.

Vaš obraz se stara hitreje kot vaša stopala. Einsteinova teorija relativnosti namreč navaja, da bolj kot smo oddaljeni od središča Zemlje in gravitacijskega privlaka, hitreje teče čas. Na vrhu Mount Everesta je leto tako 15 mikrosekund krajše kot na nadmorski višini 0 metrov. Teorija relativnosti pojasnjuje tudi paradoks dvojčkov, kjer en dvojček z raketo odleti v vesolje, drugi pa ostane na Zemlji. Po teoriji relativnosti dvojčku v raketi zaradi hitrega gibanja čas teče počasneje kot njegovemu bratu na Zemlji, zato se tudi stara počasneje. Pa še ena zanimivost. Če bi proti najsvetlejši zvezdi na nočnem nebu Sirij tja in nazaj odleteli z 99 odstotki svetlobne hitrosti, bi se sami medtem postarali za manj kot poltretje leto, ljudje na Zemlji pa za več kot 17 let.

Sekunda je "pogovorno" šestdesetina minute, kar izhaja iz delitve dneva na 24 ur in ure na 3.600 sekund, a v času atomskih ur je znanstveno definirana kot čas enak trajanju 9.192.631.770 nihajev sevanja, ki ga oddaja nevzbujen atom cezija 133 pri prehodu med dvema energijskima stanjema, ki nastaneta zaradi hiperfine cepitve osnovnega energijskega stanja.

Zemlja za en vrtljaj okrog svoje osi ne potrebuje 24 ur (Sončev dan), ampak za to porabi 23 ur 56 minut in 4,2 sekunde, kar je enako Zvezdnemu oz. Siderskemu dnevu. Zemlja za pot okoli Sonca potrebuje eno leto. V enem letu Zemlja naredi en Sončev dan manj, kot je Zvezdnih dni, ki je 365,24/366,24 Sončevega dne. Zakaj? Ker zemeljska os nima stalne smeri in se mora Zemlja zavrteti še za približno 0,9856 stopinje, da pride Sonce v kulminacijo in zaradi česar je Sončev dan za štiri minute daljši.

Trenutek je bil nekoč merska enota, čeprav ni bil fiksno določena. V srednjem veku naj bi trenutek ustrezal današnjim 90 sekundam.

V času dinozavrov je imelo leto 370 dni. Vrtenje Zemlje se zaradi gravitacije Lune z leti upočasnjuje, zato se dnevi podaljšujejo za pribl. 1,7 milisekunde na stoletje.

Na planetu Merkur je dan dolg dve zemeljski leti.

Danes tako radi rečemo, da je treba uživati v tem trenutku. A kar se tiče fizikov, tega časa, tega trenutka, ni, ne obstaja. Prostor in čas sta namreč spremenljiva. Kot je rekel Albert Einstein: "Kar se nas fizikov tiče, je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo zgolj trmasta iluzija."

Ko opazujemo zvezde na nočnem nebu, v bistvu gledamo v preteklost, saj svetloba potrebuje določen čas, da nas doseže. Potuje s hitrostjo pribl. 300 tisoč km/s, kar pomeni, da je bilo Sonce, takrat, ko ga pogledate, takšno 8 minut nazaj, saj svetloba potrebuje približno 499 sekund (8 minut in 19 sekund), da pripotuje do Zemlje. Svetloba nam najbližje zvezde Proksime Kentavre je po tej logiki stara štiri leta.

Zemlja je stara pribl. 4,5 milijarde let. Če bi čas od nastanka Zemlje pa do danes stlačili v eno leto, bi se veliki pok zgodil 1. januarja ob 00:00:01, dinozavri bi izumrli 29. decembra, ljudje, kakršni smo danes, pa bi se pojavili  31. decembra ob 23:54.