Trdil, da je moril, ker so ga zlorabljali

Arthur Shawcross je nekaj dni zatem, ko so ga preiskovalci ujeli med obiskom žrtve, ki jo je brutalno posilil in nato zadavil, za svoje vedenje okrivil družino, ki naj bi ga kot otroka zlorabljala. To sicer ni bilo prvič, da je za svoje vedenje okrivil starše, ki pa so njegove trditve ves čas vztrajno zanikali in poudarjali, da je imel normalno otroštvo. Če bi bilo to res, leta 1972 verjetno ne bi končal v zaporu zaradi umora dveh otrok. Ko so več kot 130 kilogramov težkega in skoraj 1,90 metra visokega orjaka 15 let pozneje izpustili na prostost, so njegovo kriminalno kartoteko zapečatili, da se je lahko nastanil in vživel v novem mestu, ne da bi s tem povzročil paniko med domačini. A njegovo mirno življenje ni trajalo dolgo. Že leta 1988 se je znova odpravil na morilski pohod, ki je bil tokrat veliko bolj krvav kot prvič.

Je v svet spolnosti vstopil že pri devetih letih?

Arthur John Shawcross se je rodil 6. junija leta 1945 v mestu Kittery v ameriški zvezni državi Maine kot prvi od štirih otrok Arhurja Roya Shawcrossa in Elizabeth 'Bessie' (Betty) Yerakes Shawcross. Le nekaj let po njegovem rojstvu se je družina preselila v Watertown, majhno mestece v bližini reke Ontario v ameriški zvezni državi New York. Imel je precej problematično otroštvo: kot je pozneje trdil, naj se ne bi dobro razumel s starši, zlasti z dominantno materjo, ki jo je krivil za svoje poznejše težave. Čeprav naj bi ga po eni strani imela rada, ga je, kot je povedal, rada mučila. Uživala naj bi, ko mu je kot otroku palico metle tlačila v anus, kar naj bi bilo krivo za njegovo večletno močenje postelje in zelo zgodnje zanimanje za spolnost.

Že pri devetih letih naj bi ga teta 'Tina' prisilila, da jo je oralno zadovoljeval, kar naj bi bila njena najljubša oblika spolne intimnosti. Kot otrok naj bi spolno občeval tudi z živalmi, če posebej kravami, ovcami, konji, med spolnim odnosom naj bi ubil celo kokoš. Pri 13 letih naj bi imel redne oralne spolne odnose s sestro Jeannine in sestrično Lindo. Trdil je, da je imel spolne odnose tudi z deklico, ki je živela v bližini in ju je njen brat zasačil med oralnim spolnim odnosom. Ker je grozil, da bo o videnem povedal staršem, razen če ga bo Arthur oralno zadovoljil, je začel Athur tudi svoje spolno raziskovanje z moškimi. Že v tistem času naj bi tako njegovo hrepenjenje po seksu postalo nenasitno in oralni seks naj bi si privoščil vsakokrat, ko se je pojavila priložnost.

Kmalu pa se je zgodil dogodek, ki je spremenil Arthurjevo dojemanje spolnosti. Nekega dne ga je na poti iz šole v avtomobil povabil moški, mu je na vrat pristavil nož in ga poskušal oralno zadovoljiti. V strahu Arthur ni mogel doseči orgazma, zato je moškega popadla jeza. Brutalno se je znesel nad njim in ga odvrgel nedaleč stran od njegovega doma. Od takrat Shawcross ni mogel doseči orgazma brez vključitve bolečine oziroma nasilja. Vse to je na njem pustilo hude posledice. Imel je številne vedenjske težave, redno je manjkal pri pouku, če pa je že bil prisoten, je povzročal nemir in ustrahoval vrstnike. Imel je izjemno nizek inteligenčni kvocient, težnjo po nasilju, osumljen je bil številnih napadov na mladoletne osebe, požigov in vlomov. Ko ni uspešno opravil devetega razreda, je šolo obesil na klin in naslednjih nekaj let njegovega življenja je minilo v znamenju nasilja in prestajanja krajših zapornih kazni.

Dve poroki, dve ločitvi in vojna

Ko je postal polnoleten, se je zdelo, da se je zresnil. Našel si je dekle Sarah in se z njo septembra leta 1964 tudi poročil. Leto pozneje, oktobra leta 1965, se jima je rodil sin. A že dva meseca pozneje se je zaradi nezakonitega vstopa v prodajalno znova znašel za rešetkami, zato je bilo njegovega zakona kmalu konec. Žena je ob vložitvi zahtevka za ločitev navedla, da je bil večkrat nasilen, Shawcross pa je po pogojni izpustitvi nekaj mesecev zatem brez obotavljanja odšel na sodišče in podpisal ločitvene papirje in se s tem v celoti odpovedal tudi skrbništvu nad skupnim sinom, ki ga od takrat nikoli več ni videl, niti iskal. Ni dolgo žaloval za propadlim zakonom, saj se je že nekaj mescev pozneje znova poročil: aprila leta 1967 je večno zvestobo obljubil drugi ženi Lindi.

Takoj zatem je bil Arthur vpoklican v vojsko. Oktobra leta 1967 so ga poslali na opravljanje vojaške dolžnosti v Vietnam, kjer naj bi po lastnih besedah umoril in kanabaliziral dve mladi vietnamski dekleti in več otrok. Med patruljiranjem po označenem območju naj bi v grmovju našel skriti dve domačinki. Eno naj bi ustrelil v glavo, drugo naj bi privezal k drevesu. Ker je tista, ki jo je ustrelil, še vedno dihala, ji je odrezal glavo in jo napičil na palico. Nato je odrezal del njenega stegna, zanetil ogenj in ga skuhal ter pojedel. Drugo žensko naj bi prisilil, da ga je oralno zadovoljila, preden jo je posilil ter tudi njo pokončal  s strelom v glavo. A nikoli ni bilo dokazov, ki bi podprli te trditve. Prav tako je trdil, da je v spopadih ubil najmanj 39 ljudi, kar se je pozneje po opravljeni preiskavi prav tako izkazalo kot izmišljotina; organi so trdili, da med služenjem vojaškega roka ni nikogar ubil. Arthur je bil patološki lažnivec, zato je bilo vedno težko določiti, kaj v njegovih pričevanjih je res in kaj je izmišljeno.

Ko je leta 1968 končal služenje vojaškega roka in se po uničevanju, ubijanju in posiljevanju v Vietnamu vrnil v domovino, je kmalu zašel v težave. Soproga in njena družina sta mu šli vse bolj na živce, predvsem zaradi njihovih verskih prepričanj, ki jih je sam imel za nesmiselne. Svoje frustracije je sproščal z nasiljem nad ženo in razgrajanjem, zato je ta kmalu zahtevala ločitev – in jo tudi dobila. Shawcross je začel nov niz kaznivih dejanj, predvsem s podtikanjem ognja: najprej je zakuril v lokalni tovarni papirja, nekaj mesecev pozneje pa še v proizvodnji sira, kjer je bil takrat zaposlen. Znova je bil aretiran in obsojen na pet let zaporne kazni. Po šestih mesecih za zapahi naj bi ga napadli in posilili trije temnopolti sojetniki, ki naj bi se jim pozneje tudi maščeval, zato so ga kmalu premestili v drug zapor. Leta 1971 naj bi ga predčasno izpustili, ker naj bi rešil življenje pazniku, ki so ga med uporom zapornikov zaradi rasističnih težen začeli pretepati jetniki.

Prvi žrtvi sta bili 10-letni Jack in 8-letna Karen

Oktobra leta 1971 se je vrnil v Watertown in zdelo se je, da je našel pravo pot. Začel je hoditi na zmenke s Penny Sherbina, ki je po petih mesecih zveze zanosila, zato je njena družina začela pritiskati nanj, da se poročita. A pri Arhturju je to očitno sprožilo morilske nagone. Kot je povedal pozneje, naj bi ga takrat obsedel duh kanibala Ariemesa iz 13. stoletja in ga napeljeval k posilstvom, umorom in kanibalizmu. 7. aprila leta 1972 je posilil in umoril svojo prvo žrtev, 10-letnega soseda Jacka Blaka. Shawcross ga je vzel s seboj ribarit in od takrat ga nihče več ni videl. Razglašen je bil za pogrešanega, a Arthur je zavrnil, da bi kar koli vedel o njegovem izginotju. Pozneje je priznal, da ga je v gozdu slekel, posilil in ga nato zadavil. Odrezal naj bi mu glavo in genitalije ter te tudi pojedel. Nato naj bi se vrnil domov, kot da se ni nič zgodilo. Nekaj tednov pozneje, 22. aprila leta 1972, se je Arthur poročil z nosečo Penny, ki pa je nekaj tednov zatem izgubila otroka. Jackovo truplo so preiskovalci našli šele pet mesecev po umoru, policija pa ni imela nobenih sledi, kdo bi ga lahko umoril. A to je bil šele začetek.

Septembra leta 1972 so mimoidoči pod mostom našli truplo 8-letne Karen Ann Hill. Tudi ona je bila posiljena in umorjena. Policija je ugotovila, da ji je morilec usta zamašil z blatom, listjem in drugimi odpadki ter jo tako zadušil. Sosedje so se spomnili, da so Shawcrossa videli s Karen v bližini mosta pred njenim izginotjem ter pozneje na mostu, ko naj bi jedel sladoled. Ker je imel bogato zgodovino konfliktov z lokalnimi otroki, je postal eden najverjetnejših osumljencev za grozljiv zločin. 3. oktobra leta 1972 so ga aretirali in po dolgotrajnih zaslišanjih je vendarle priznal oba umora, čeprav so mu sodili samo za umor Karen Ann Hill. V primeru Jacka Blaka so imeli proti njemu namreč premalo dokaznega materiala, čeprav je podrobno opisal svoj zločin in psihiatru povedal celo, da se je večkrat vračal na kraj zločina in imel spolne odnose s truplom dečka. Obsojen je bil na 25 let zaporne kazni in kmalu zatem se je tudi njegova tretja žena ločila.

V zaporu se je moral prva leta predvsem braniti pred zaporniki, ki so se nad morilci otrok še posebej radi znašali. Večkrat naj bi bil vpleten v pretepe in razne prekrške. Z leti naj bi se navadil, da je večino svojega časa preživel v celici, kjer je bil na varnem. Do leta 1985 je v zaporu končal srednješolsko izobrazbo in začel obiskovati tečaje, ki jih je nudila državna univerza. Po manj kot 15 letih odslužene kazni so Arthurja Shawcrossa aprila leta 1987 zaradi vzornega vedenja pogojno izpustili iz zapora in preselil se je v Binghamton v New Yorku. A tamkajšnji prebivalci priseljenca nikakor niso bili pripravljeni sprejeti, saj je bil še vedno morilec otrok, pa naj so se psihiatri še tako trudili dokazati, da se je poboljšal. Organizirali so več javnih protestov, zato je bil Arthur po nekaj mesecih prisiljen zapustiti kraj, s seboj pa je vzel tudi svoje novo dekle, Rose Whalley.

Žena Rose in ljubica Clara mu nista bili dovolj

Njegova preteklost je bila kriva, da je bil skorajda povsod, kamor je prišel, nezaželen, zato so oblasti sprejele odločitev, da zapečatijo njegovo kazensko evidenco in tako preprečijo ponovitev javnega alarma, ki se je zgodil v Binghamptonu. Shawcrossa in Whalleyevo so zato junija leta 1987 preselili v Rochester v New Yorku, kjer je Rose kmalu zatem postala njegova četrta soproga. Arthur je v novem kraju zamenjal več nizkorazrednih delovnih mest in bil zaradi težkega življenja ter slabe plače vse bolj nesrečen. Tolažbo je marca leta 1988 začel iskati pri prostitutkah, omislil si je tudi ljubico, Claro Neal. Ni trajalo dolgo, da je znova zašel na morilska pota. Njegova prva žrtev v novi seriji zločinov je bila 27-letna prostitutka in odvisnica od kokaina Dorothy 'Dotsie' Blackburn, ki naj bi jo pobral v industrijski coni, znani po poceni prostitutkah.

18. marca leta 1989 jo je sestra prijavila kot pogrešano, šest dni pozneje pa so lovci njeno truplo našli v reki Genesee, kamor ga je morilec odvrgel po grozljivem napadu. Obdukcija je namreč razkrila, da je imela številne rane po celotnem telesu. Prav tako naj bi imela sledi človeških ugrizov po genitalijah, umrla pa naj bi zaradi davljenja. Glede na poklic, ki ga je Dorothy opravljala, je bilo ogromno potencialnih osumljencev za njeno smrt. Z malo dokazov in nikakršnim javnim zagonom, da bi rešili umor prostitutke, njenemu primeru preiskovalci niso posvečali posebne pozornosti, zato se je primer hitro ohladil.

9. septembra leta 1989, šest mesecev po najdbi trupla Blackburnove, je domačin, ki je po gozdu zbiral steklenice, da bi jih prodal za reciklažo, našel posmrtne ostanke še ene pogrešane prostitutke tistega območja, Anne Marie Steffen. Preiskovalci niso mogli identificirati žrtve, saj je od nje ostalo samo še okostje, zato so najeli strokovnjaka, ki je na podlagi oblike lobanje rekonstruiral njene obrazne poteze. Oče žrtve je rekonstrukcijo videl v lokalnem časopisu in takoj vedel, da gre za njegovo pogrešano hčerko. Zobna kartoteka je potrdila njegovo domnevo, preiskovalci pa so ugotovili, da je tudi ona umrla zaradi zadušitve. Njeno truplo je bilo odvrženo na podoben način kot truplo Blackburnove, a so ga našli daleč stran od kraja prvega zločina, tako da ni bilo mogoče trditi, da sta primera povezana. Poleg tega so bili prepričani, da gre za nevaren poklic, umori prodajalk ljubezni v Ameriki v tistem času niso bili nobena posebnost, zato nihče ni pomislil, da bi bili lahko primeri med seboj povezani in da je na delu serijski morilec.

Je na delu serijski morilec?

21. oktobra leta 1989 so v reki Genesee našli truplo 59-letne brezdomke Dorothy Keeler, ki ji je neznani storilec zlomil vrat. Samo šest dni pozneje so na istem območju našli truplo še ene prostitutke, 25-letne Patricie Ives, ki je bila pogrešana skoraj mesec dni. Preiskava je razkrila, da je bila zadavljena in pokopane pod kup listja. Ker je intenziteta umorov naraščala, so mediji začeli kazati vse več zanimanja za tragične dogodke, saj je vse kazalo na to, da so primeri povezani. Tudi preiskovalci so začeli sumiti, da je na delu serijski morilec, ki mu je javnost nadela ime 'morilec reke Genesee'. Imeli so trupla štirih žensk, vse so bile prijavljene kot pogrešane in najdene umorjene v zadnjih sedmih mesecih, vse so bile zadavljene. V vseh primerih je storilec poskušal prikriti svoj zločin, kar je kazalo, da ima kriminalne ali vojaške izkušnje iz preteklosti.

Prostitutkam, ki so delale na tistem območju, so svetovali, naj bodo previdne, in začeli iskati čim več informacij o tujcih v mestu. Prav tako so začeli preverjati kriminalne kartoteke storilcev kaznivih dejanj, ki bi lahko živeli v neposredni bližini. Ker je bila kartoteka Arthurja Shawcrossa zapečatena, ga niso mogli preveriti; bil je zaščiten, zato je lahko nadaljeval svoj morilski pohod. Ker so izginjale pretežno prostitutke, so preiskovalci sumili, da gre za redno stranko prodajalk ljubezni, zato so jih prosili, naj opišejo stalne stranke. Na podlagi njihovih opisov so sestavili fotorobota moškega, ki naj bi se prostitutkam predstavljal kot 'Mitch' ali 'Mike' in naj bi bil pri svojih zahtevah močno nagnjen k nasilju.

23. oktobra leta 1989 je fant kot pogrešano prijavil 30-letno June Stott, ki ni bila niti prostitutka niti narkomanka. Kot je policiji zaupal njen partner, je bila duševna bolnica in je občasno izginila, ne da bi komu povedala, kam gre. Ker ni bila tipičen profil žrtev serijskega morilca, preiskovalci njenega izginotja niso povezali s serijskim zločincem. 5. novembra je neznano kam izginila lokalna prostitutka 22-letna Marie Welch in jasno je bilo, da je 'morilec reke Genesee' še vedno na pohodu. Prav tako 22-letno Frances 'Franny' Brown so kolegice nazadnje videle, ko je 11. novembra industrijsko območje zapustila s stranko, ki se ji je predstavila kot Mike. Njeno golo telo (obute je imela samo škornje) so našli tri dni pozneje v soteski reke Genesee. Morilec jo je brutalno pretepel in jo nato zadavil.

Odgriznil ji je sramne ustnice

15. novembra so domačini ob reki našli še eno truplo: izkazalo se je, da gre za 30-letno prostitutko Kimberly Logan, ki je bila prav tako hudo pretepena, nato pa ji je neznani storilec v usta zatlačil blato, listje in gozdno podrastje – podobno kot v primeru 8-letne Karen Ann Hill. Če bi imeli preiskovalci takrat dostop do njegove kartoteke, bi morda celo povezali oba zločina, tako pa so še naprej tavali v temi. Na začetku novembra je prostitutka Jo Ann Van Nostrand policiji povedala, da ji je stranka, po imenu Mitch, ponudila plačilo za to, da se naredi mrtvo in jo bo potem on poskušal zadaviti. Sicer je bila sezonska prostitutka, ki je stranke zabavala na različne načine, a ta Mitch naj bi bil preveč strašljiv, da bi sprejela njegov denar in zahteve.

Na zahvalni dan, 23. novembra leta 1989, je sprehajalec psa našel truplo mesec dni pogrešane June Stott, ki je preiskovalci do takrat niso povezovali s serijskim morilcem. Tudi ona je bila zadavljena, a s tem se izživljanje nad njo še ni končalo. Obdukcija je razkrila, da je bilo njeno truplo po smrti še večkrat analno zlorabljeno, poleg tega ji je napadalec odgriznil sramne ustnice in jo razrezal po sredini od grla do mednožja – kot kakšna divja žival, ki ji lovci odstranijo drobovje. Ker ni bila niti prostitutka niti odvisnica in ker so njeno truplo našli daleč stran od drugih, so se preiskovalci začeli spraševati, ali sta na delu kar dva serijska morilca.

Zdelo se je, da je vsak teden izginila vsaj ena ženska, in ker je tudi število trupel naraščalo, je policija za pomoč prosila FBI. 11 nerešenih umorov žensk so razdelili na podskupine glede na metode umora in položaj ob najdbi. Razvili so profil, ki je morilca opisoval kot belopoltega moškega v dvajsetih ali tridesetih letih, ki je močan, ima najbrž kriminalno kartoteko, se dobro znajde na tem območju in žrtvam daje dovolj dober občutek, da brez obotavljanja vstopijo v njegovo vozilo. Ker na krajih zločinov niso našli semenske tekočine, so verjeli, da gre za človeka s spolno disfunkcijo, ki zadovoljstvo najde šele takrat, ko so njegove žrtve mrtve. Posmrtne poškodbe, ki jih je zadal June Stott, so kazale, da se morilec med trupli počuti vse bolj domače in da se verjetno večkrat vrača na kraje zločina, kjer podoživlja svoje napade ter spolno občuje z umorjenimi ženskami.

Se bo morilec vrnil k žrtvi?

27. novembra so našli truplo 29-letne Elizabeth 'Liz' Gibson, ki je bila prav tako prostitutka in jo je Jo Ann Van Nostrand nazadnje videla s sumljivim Mitchem, o katerem je mesec dni prej obvestila policijo. Ko je izvedela za tragično usodo kolegice, je še enkrat odšla na policijo in jim predala podrobnejše informacije o Mitchu, skupaj z opisom njegovega vozila. Agenti FBI so lokalnim preiskovalcem svetovali, naj ob najdbi naslednjega trupla počakajo v zasedi, saj se utegne morilec vrniti na kraj zločina. Policija je čakala, saj je upala, da bo decembrski mraz nekoliko upočasnil morilca, a se je motila. Druga za drugo so bile v naslednjih dneh kot pogrešane prijavljene še tri prostitutke: 15. decembra je iz industrijskega območja izginila sicer vselej pazljiva 32-letna Darlene Trippi, dva dni za njo se je izgubila vsaka sled za 34-letno sezonsko prostitutko June Cicero, 28. decembra pa je z lokalnih cest neznano kam izginila še 20-letna Felicia Stephens.

Da bi čim prej našli pogrešane ženske, je policija 31. decembra organizirala iskanje s pomočjo helikopterja, ki je krožil nad reko Genesee. Prav tako so aktivirali vse cestne patrulje, ki so v bližini reke našle kavbojke, v katerih je bila osebna izkaznica Felicie Stephens, zato so nemudoma začeli intenzivno preiskovati okolico. 2. januarja leta 1990 so preiskovalci iz helikopterja opazili nekaj, kar je bilo videti kot golo žensko telo, ležalo pa je na ledeni ploskvi reke pod mostom v gozdu. Truplo ni pripadalo Felicii Stephens, temveč prav tako pogrešani prostitutki June Cicero. Tudi njene genitalije so bile pohabljene po smrti, prav tako je bila razkosana na pol kot divja žival. Še pomembneje pa je bilo, da je policija iz helikopterja opazila moškega, ki je stal na mostu poleg manjšega kombija. Zdelo se je, da masturbira ali urinira.

Patruljne enote na tleh so nemudoma opozorile na vozilo, ki je hitro speljalo, ko je moški zagledal helikopter. Dohiteli in ustavili so ga ob bližnjem domu za ostarele in ga identificirali kot Arthurja Johna Shawcrossa, ki je vozil kombi svojega dekleta Clare Neal. Ko so prosili za njegovo vozniško dovoljenje, je priznal, da ga nima, in nato razkril, da je bil v zaporu zaradi ubijanja. Policija je bila zato prepričana, da so ujeli morilca, nadaljnje zaslišanje pa je razkrilo, da je v mladosti umoril dva otroka. Fotografija, ki so jo posneli med njegovim začetnim zaslišanjem, je kmalu potrdila, da gre v resnici za iskanega 'Mitcha', uradna preiskava pa je odkrila razlog za zapečateno kriminalno kartoteko Shawcrossa, ki je policiji preprečila, da bi ga odkrili že prej.

Njegovo priznanje je bilo dolgo kar 80 strani

A Shawcrossa nikakor niso mogli prepričati, da bi priznal umore, dokler niso potrdili, da je kos nakita, ki ga je podaril Clari Neal, pred tem pripadal eni od žrtev, June Cicero. Ko mu je policija zagrozila, da bodo tudi njegovo dekle vpletli v umore, se je Shawcross predal in priznal večino umorov, a imel za vse pripravljene tehtne izgovore, češ da je bil "prisiljen" umoriti vsako od njih. Priznal je celo, da je umoril dve še neodkriti žrtvi, Mario Welsh in Darlene Trippi, ter preiskovalce odpeljal na kraj, kjer je odvrgel njuni trupli. Njegovo formalno priznanje je tako zajemalo kar neverjetnih 80 tipkanih strani.

Novembra leta 1990 se je začelo sojenje proti Arthurju Shawcrossu zaradi obtožbe 10 umorov, ki so se zgodili na območju mesta Monroe. Elizabeth Gibson je bila namreč umorjena v sosednjem Wayne Countryju, zato ga je za ta umor čakalo ločeno sojenje. Proces proti njemu je bil državni medijski dogodek, ki so ga mediji obširno pokrivali in je bil tudi zelo gledan. Shawcrossova ekipa odvetnikov je poskušala primer zgraditi z izgovarjanjem na neprištevnost; ob tem so navajali različne olajševalne okoliščine, kot so njegovo težavno otroštvo, posttravmatski sindrom po prihodu iz vietnamske vojne, cista na možganih ter redka genetska napaka. Tožilstvo je hitro izpodbilo trditve o njegovem problematičnem otroštvu in vojaški službi ter s tem izrazilo dvom o resničnosti pričanja Shawcrossa, ki je bil znan kot patološki lažnivec.

Fiziološki dokazi o možganski znanosti in genetskih dejavnikih so bili, v najboljšem primeru, ponarejeni in zunaj razumevanja porote. Oteženo je bilo tudi zaradi slabe predstavitve izvedencev, ki so bili pozvani kot priče. Shawcross je bil razglašen za mentalno zdravega – in spoznan za krivega 10 umorov druge stopnje. Za vsak umor ga je sodnik obsodil na 25 let zaporne kazni, kar je skupaj pomenilo 250 let za zapahi, torej vse življenje. Nekaj mesecev pozneje so Shawcrossa pripeljali na sodišče v Wayne Country, da bi mu sodili še za umor Elizabeth Gibson. Ne da bi se še enkrat izgovarjal na neprištevnost, je priznal krivdo, tako da mu je sodnik naložil še eno dosmrtno zaporno kazen. Shawcross je zaporno kazen preživljal v zavodu za prestajanje kazni Sullivan v ameriški zvezni državi New York vse do 10. novembra leta 2008, ko je začel tožiti zaradi vse hujših bolečin v nogi. Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer je čez nekaj ur umrl zaradi srčnega zastoja.